Siriza je radikalna levica in bo vedno radikalna levica. Dokončno bo zašuštrala ekonomijo, kot jo je še vsaka radikalna levica v zgodovini.
Začnimo, kot zadnjič, s stomatologijo. Zadnjič smo zob pulili, danes ga popravljamo. Zobar si da ponavadi veliko opravka s tem, da stene luknje v zobu temeljito očisti ostankov gnilobe. Vemo, kako to boli. Tega ne počne iz sadizma. Samo tako lahko realistično pričakuje, da se bo nov material dobro prijel na zdravo podlago.
Na podobne učinke je ciljal program trojke v Grčiji. Komentatorjem grških razmer vzdolž celotnega spektra, ne samo tistim na levici, je bila spretno podtaknjena teza, da je bil trojkin program za Grčijo strokovna zabloda, rezultat nekakšnega ekonomskega analfabetizma odločevalcev, če že ne čistega neokolonialnega sadizma. Kot dokaz navajajo velikanski upad grškega BDP in zvišanje brezposelnosti glede na položaj pred krizo.
Predkrizni grški BDP je temeljil na nevzdržni javni porabi, ki je temeljila na nevzdržnem zadolževanju. V trenutku, ko je zmanjkalo prostora za novo zadolževanje, ko novega denarja Grčiji niso bili pripravljeni posoditi niti komercialni niti uradni posojilodajalci, tistega BDP in z njim povezanih služb ni bilo mogoče ohraniti. Nobena realistična ekonomska teorija in noben realističen program ukrepov ni mogel računati na to, da lahko brez dodatnega denarja prepreči ta upad. Pika.
Bi pa seveda zdravljenje lahko potekalo precej hitreje, če ne bi bila Grčija tako neskončno razvajen in nekooperativen pacient. Neka zdrava proračunska ravnotežja je Grčija ujela šele proti koncu leta 2013. Stalno se je upirala vsem ukrepom, ki so posegali v privilegije statusa quo. Trojka od Grčije ni zahtevala, naj neha vlagati in zaposlovati mlade. Samo to, da spravi javne finance v vzdržne okvirje. Pri privatizaciji ni Grčija izpeljala še tako rekoč nič od obljubljenega. Regulativa trga dela je še vedno popolnoma nekonkurenčna. In tako naprej. Kar se seveda kaže v grških rezultatih.
…
Način zdravljenja grške težave torej ni bila ekonomska strokovna napaka, v temelju vprašanje sploh ni bilo ekonomsko, ampak vedno predvsem politično. Politično v smislu, da nemški, in če hočete, tudi slovenski davkoplačevalci niso bili pripravljeni prispevati dodatne pomoči za Grčijo. Danes lahko ocenimo, da bo pomoč Grčiji evropske davkoplačevalce stala kakih sto milijard evrov oziroma slab odstotek BDP. Slovenske davkoplačevalce bo predvidoma stala nekje med 300 in 400 milijoni evrov. Ob tem, kako danes Mramor stiska slovenske proračunske porabnike za vsak milijon, si lahko malo preračunate, kaj vse bi lahko s tem denarjem pri nas postorili. Še približno toliko so z odpisi in reprogrami terjatev Grčiji leta 2012 prispevali zasebni posojilodajalci. To je do danes največji odpis dolga v zgodovini. Grški državi bodo skupaj prek odpisov in ugodnih reprogramov zunanji posojilodajalci obveznosti skupaj zmanjšali za več kot sto odstotkov BDP. Če bi danes Sloveniji nekdo odpisal za 40 milijard posojil, srčno upam, da se pri nas ne bi našlo preveč ljudi, ki bi ga zmerjali z imperialistom in neokolonialnim sadistom.
Več lahko preberete na Financah.
