Peticija ZA privatizacijo, ZA depolitizacijo gospodarstva! je v slovenski prostor prinesla veliko novega vetra, predvsem pa zavedanje, da nas ni tako malo tistih, ki verjamemo, da je v Sloveniji nujno presekati prakso zadnjih dveh desetletij, ko je politika ohranjala megalomanski vpliv v gospodarstvu, tako neposrednega prek državnega lastništva podjetij, kot tudi posrednega z državnimi naročili. Politika uporablja ta dva kanala za zasebno okoriščanje kot tudi zagotavljanje rent in uslug njej lojalnim interesnim skupinam, medtem ko vsem državljanom izdaja račune za to prakso.
Peticija, ki se odločno zavzema za umik države iz gospodarstva, daje glas tako tistim, ki smo se s peticijo izpostavili, kot vsakemu od več kot 10.000 podpisnikov, kolikor se nas je nabralo v le dveh tednih. Marsikateri podpisnik je zelo pozitivno presenečen nad nabrano množico somišljenikov, saj se je marsikomu v preteklosti dozdevalo, da je v svojem razmišljanju, da je Slovenija zašla s poti, osamljen. Tak občutek so ljudje dobili tudi zato, ker so politiki, strokovnjaki državnega upravljanja, priskledniki in njihova medijska trobila desetletja ponavljali abstraktne stvari, kot so nacionalni interes, sektorska politika in strateško upravljanje državnih podjetij, seveda s pravimi ljudmi na položajih. Neumorno so trdili (nekateri med njimi še danes), da je vpliv države v gospodarstvu v dobro vseh državljanov. Ni pomembno, ali te puhlice ponavljajo iz političnih, finančnih ali drugih osebnih interesov, zelo pomebno pa je, da je vse to govoričenje metanje peska v oči državljanom, da se lahko tisti na oblasti in njihovi prijatelji še naprej okoriščajo na plečih zaupljivih in zavedenih državljanov.
Ko splakneš pesek iz oči in se soočiš z resnico, je stvar kristalno jasna. Slovenija že dolgo ni več obljubljena dežela. Ne samo da tujcev ne zanimata delo ali posel v Sloveniji, tudi sami Slovenci vedno pogosteje odhajajo iz države. Zagotovo ne, ker je tu raj in drugje pekel, kot nam hočejo brez vsakršnega občutka odgovornosti naslikati prej omenjeni krivci za razmere v državi. Realnost je med drugim razvidna tudi iz lestvic ekonomske svobode, kjer je Slovenija grda račka Evrope. Poglavitni razlog za porazno majhno ekonomsko svobodo v Sloveniji je ravno vpliv države v gospodarstvu ter posledično davčno breme, ki ga država naloži davkoplačevalcem za poplačilo zapitka politikov in njihovih prijateljev. Pretekli teden je izšla lestvica ekonomske svobode, ki jo vsako leto objavljata fundacija Heritage in Wall Street Journal. Za poznavalce te tematike ni presenetljivo, da je Slovenija v tako nezavidanja vrednem položaju, da se je le za las izmuznila, pa bi bila opredeljena kot večinoma nesvobodna država. Oblikovalci lestvice so jasni, glavni razlog za porazne ocene Slovenije je delež državnega lastništva podjetij.
Slednje bi nas moralo skrbeti tudi zato, ker je delež državnega lastništva podjetij tem večji, čim večjo moč imajo oblast in interesne skupine, ki so se rodile iz pajdaškega kapitalizma oziroma kronizma. V takem družbenem sistemu tisti, ki so na oblasti in njihovi prijatelji odločajo tudi o tem, kje in na katerem delovnem mestu so državljani zaposleni, s kakšnim dohodkom in pogoji, kakšno blaginjo posledično uživajo tako oni kot njihove družine. Kot je že Friedrich von Hayek opozoril, večji kot je delež družbe, kateremu je država neposredno ali posredno delodajalec, večja bo prisotnost prisile države nad državljani oziroma manj svoboščin bodo uživali. Pri tem pa ne gre le za ekonomske svoboščine, saj ekonomska svoboda ni le neprecenljiva kot taka, temveč tudi omogoča obstoj drugih svoboščin, kot so svoboda tiska, izražanja in zborovanja, migracij, vere itd.
Seveda naši politični odločevalci ne želijo niti slišati za porazne ocene ekonomske svobode pri nas. Enako velja za njihove podaljške, mnenjske in medijske oblikovalce, ki strumno in vztrajno v javnosti ponavljajo, da so to nepomembne lestvice, ki z realnostjo nimajo nobene povezave.
