Slovenci smo vedno gojili večvrednostni kompleks do tistih z juga. No, v bistvu pri tem nismo osamljeni, saj ima praktično vsak narod svoje “južnjake”. In zgodbe o zapufanih Grkih, ki so to postali zaradi svoje lenobe in zavezanosti lagodnemu življenju, so nam v naš miselni okvir padle kot ata na mamo.
Naj kar takoj priznam, da mi je bilo v Grčiji vedno všeč. Bilo je nekajkrat, na dopustu. Tako organizirano kot tudi bolj svobodno, v lastni režiji. V času pred krizo in v času krize. In po pravici povedano, prav velike razlike med Slovenijo in Grčijo nisem opazil. Seveda so občasno bili malce počasni. Ampak pri 40 stopinjah zunaj tudi Slovenci nismo ravno poskočni.
Vendar očitno razlika obstaja
5. maja je Alenka Bratušek podala odstopno izjavo. 69 dni je minilo do volitev. Po 81 dneh smo imeli uradne rezultate. Po 112 dneh mandatarja in po 136 dneh vlado. V kar prislovično leni in počasni Grčiji pa so se zadeve zakomplicirale 29. decembra z neizvolitvijo novega predsednika, kar je sprožilo volilni proces. Volitve so imeli po 27 dneh, 28. dan so imeli mandatarja in 29. dan vlado.
Naj ponovim. V Grčiji je od zapleta do rešitve minil manj kot 1 mesec. V Sloveniji smo za to potrebovali 4 mesece in pol.
Ali imamo zato kaj boljšo koalicijsko pogodbo? Moje izkušnje s koalicijskimi pogodbami so takšne, da je v bistvu čisto vseeno, ali jo pišeš 1 dan ali 2 meseca. Nikoli več je nihče ne pogleda. Če pa nanjo opozoriš koalicijskega partnerja, pa dobiš odgovor, da so to oni mislili drugače ali da je bilo izsiljeno in ne velja. Dejansko politika v Sloveniji deluje precej bolj na osnovi pripadnosti kot na osnovi dogovorjenih skupnih ciljev. Ampak lokalna folklora določa, da se spodobi koalicijska pogodba na vsaj 50 straneh, da imamo dvorjenje, maškarado, igranje nedostopnosti in končno popuščanje ter slavnostni podpis. V resnici pa vse bolj kot na resno politično delo spominja na tisti vic o kuri, ki bo pretekla pred petelinom še dva kroga, da ne bodo rekli, da je ku**a.
Želite še en primer učinkovitosti slovenske politike, o katerem sem že pisal. Na Islandiji so bančne težave prepoznali septembra 2008, v začetku oktobra so postavili prisilno upravo, 10. decembra pa je parlament sprejel zakon o posebni preiskavi. In na osnovi tega zakona so že izvedli preiskave in aretacije. Sedanji pravosodni minister, takrat predsednik KPK, je pred več kot enim letom zahteval ustanovitev nečesa podobnega za primer bančne luknje in TEŠ 6 tudi v Sloveniji. In kot rok za dokončanje primera postavil eno leto. Sedaj je minister že 4 mesece in pol, od volitev je minilo skoraj 7 mesecev, posebnega zakona pa še kar nimamo. Imamo sicer ustanovljeno tako posebno delovno skupino za pripravo le-tega kot tudi parlamentarno preiskovalno komisijo za TEŠ 6, ampak vse to je bolj dviganje megle kot resno delo.
beri dalje ...
