Dokončno uničen je mit, da je »ljudstvo« proti privatizaciji. Ljudstvo je prišlo v parlament – tisto »za« in tisto »proti«. In pokazalo, da kvečjemu v Sloveniji še vedno tekmujeta dva koncepta.
V deželi pod Alpami je včasih dosežek, če pride do burne razprave o tem, ali je bolje imeti okrogla ali oglata kolesa. Dosežek namreč zato, ker so nekateri sveto prepričani, da so boljša oglata in je pomembno, da jih imamo na vozilih vsi.
Ko pišem te vrstice, imam seveda v mislih razpravo o privatizaciji, ki jo lahko te dni spremljate v našem javnem prostoru. Pa ne razumite mojega uvoda napak – ne želim reči, da gre za nepomembno debato. Nasprotno, tisti, ki jo spremljate, ste morda opazili, da sem se vanjo tudi zelo aktivno vključil. Prav zato, ker je pomembna, celo odločilna, za odgovor na vprašanje, kako bomo živeli jutri. A danes vam bom prihranil še en elaborat o argumentih za privatizacijo, saj verjamem, da ste lahko o temi dovolj prebrali in poslušali, če ste to želeli (ne nazadnje sem tudi sam temu že namenil nekaj kolumn, na spletu pa lahko najdete tudi predstavitve vseh nas, ki smo z razlogi za privatizacijo pred kratkim nagovorili državni zbor). Sploh pa bralcev poslovnega časopisa verjetno ne bo presenetilo, če vam razlagam, da so državna podjetja v povprečju manj donosna, manj produktivna in manj izvozno usmerjena kot zasebna ter da jim bo v prihodnjih letih brez privatizacije manjkalo razvojnih sredstev. Tokratno kolumno bom tako raje namenil prizorom čiste trme, ki sem jim bil priča zadnje dni in kjer nekdo pač ve, da je njegovo oglato kolo boljše – in nikakor ga ne boste prepričali o nasprotnem. In odgovoru na to, zakaj iskanje soglasja s takšnimi ljudmi niti ni osrednji cilj.
A naj si privoščim najprej precejšen ovinek. Indeks svobode medijev sveta spremlja in meri svobodo izražanja v 180 državah sveta. Te so glede na stopnjo pluralizma, neodvisnosti medijev in transparentnosti ter samocenzure, pravnega okvira in informacijske infrastrukture ocenjene od najvišje možne ocene 0 do najnižje 100. Lani se je najvišje uvrstila Finska, najnižje pa Eritreja (Slovenija je pristala na 32. mestu) – povprečna ocena na indeksu je bila 32,81. Če zdaj ta navedek sklenem z izjavo: države Brazilija, Nigerija in Katar (z ocenami 34,04, 34,24 in 34,32) so »po svobodi medijev malce podpovprečne«, boste verjetno precej debelo pogledali (upam). Če ne, naj vam zaupam, da to isto poročilo govori o tem, kako v Braziliji na medije izvaja pritisk vojaška policija, ki se ne prav redko tudi fizično loti novinarjev. Vsaka interpretacija, ki bi bralcu namigovala, da je svoboda medijev v teh državah še v nekako normalnem stanju, je torej precej deplasirana.
Brazilija, Nigerija in Katar vas verjetno ne zanimajo preveč, zato se z ovinka hitro vrnimo v Slovenijo. Natanko tako poročanje ste namreč o nekem drugem indeksu lahko v začetku tedna zasledili na straneh RTV. Obvestili so nas namreč, da je »Slovenija pri ekonomski svobodi malce podpovprečna«. Nekako pa se je pri poročanju izgubila informacija, da je Slovenija poleg Grčije in Cipra tista država v Evropi, ki je najbolj nazadovala po ekonomski svobodi, in da poročilo svari tudi, da se je v letošnjem indeksu še komaj obdržala nad kategorijo »večinoma nesvobodnih« držav. Pa tudi, da je po petletnem upadanju ekonomske svobode, z izjemo Grčije, najmanj ekonomsko svobodna država v EU. »Malce podpovprečna« je torej nekje v družbi Azerbajdžana in Srbije. In ob tem smo lahko prav toliko mirni kot Brazilci ob tem, ko jim vojaška policija preganja novinarje.
S tem primerom sem začel, ker si predstavljam, da je takšen mehurček relativizacij potreben, da se lahko tako pogosto kot pri nas zgodi, da ljudje hvalijo oglata kolesa. Pa naj mi ta novinar ne zameri – morda je le v naglici spisal novico in nič slabega mislil. Morda. So pa takšna naključja ravno dovolj pogosta, da ustvarjajo neko okolje, kjer je diagnoza osrednjih težav pogosto otežena. Ljudi, ki trmasto ostanejo gluhi za argumente in slepi za dejstva, pa ne prav malo. Nekaj takšnih sem v prejšnjih dneh srečal in v resnici ne vem, ali jih je ustrezneje razumeti kot produkt ali kot inženirje omenjenega mehurčka. Verjetno oboje. Lahko bi rekli, da gre za nekakšen perpetuum mobile dezinformacij.
Tako se Slovenci na primer še vedno vztrajno pogovarjamo o finančni krizi. Čeprav svetovne borze dosegajo nove rekorde, območje EU in Slovenija sama pa doživljata rast.
Več lahko preberete na Financah.
