Spoštovani France!

Lepo se ti zahvaljujem za tvoje zadnje pismo, katerega vsebino bi tudi sam skoraj v celoti podpisal! Zato me tokrat tudi ne mika, da bi kaj dosti polemiziral… Ko so naju uredniki Časnika povabili k javnemu dopisovanju, so takole izrazili svoja pričakovanja: »Osrednja vsebina pisem, ki bi vama jo le predlagali, je situacija slovenske pomladi in vajini pogledi na aktualni trenutek, preteklost in prihodnost.«

Tako, kot si ti zapisal – »Govorjenje o preteklih zablodah mora služiti moralni katarzi in nauku za bodočnost.« – bom tudi sam skušal prepletati zgodovino, sedanjost in prihodnost.

Zgodovina

Zelo sem bil vesel, da je Predsednik Republike ob 25. obletnici ustanovitve Demosa povabil in počastil udeležence ustanovnega sestanka in tako pokazal (tudi prvi doslej!) subtilnost do vseh različnih političnih plasti slovenske družbe. Upam samo, da ne bo dal enakega poudarka 25. letnici odhoda slovenskih komunistov s Kongresa ZKJ v Beogradu. Ker oba nimata enake teže!

Dejstvo, da je bil jugoslovanski socializem nekoliko milejša oblika diktature, kot je to veljalo v drugih vzhodnih državah, je imelo za posledico tudi drugačen prehod iz totalitarizma v demokracijo. Posebno v Sloveniji, ki je veljala za liberalnejšo in bolj pro-zahodno usmerjeno republiko, je bil ta prehod še najbolj mehak od vseh držav tranzicije.
Slovenski komunisti, ki so pravočasno začutili, da bo prišlo do sprememb, so v skrbi, da ostanejo na oblasti, že kmalu začeli pripravljati teren za mehak prehod v demokracijo. Potem, ko je bilo že v letu 1988 jasno, da bo prišlo do velikih družbenih sprememb (pojavile so se nove stranke, katerih dotlej v Jugoslaviji ni bilo in jih ni smelo biti) – so funkcionarji v Zvezi komunistov Slovenije in v Socialistični zvezi začeli skrbeti za to, da bi bil prehod čim milejši. To so dosegli še posebej s spremembami ustave, jeseni leta 1989, ko so tudi že pripravili predpise za prve več strankarske volitve.

Nove demokratične sile, zbrane v okviru koalicije Demos, so se tako znašle pred dilemo, ali priznati obstoječo volilno zakonodajo in se ji podrediti ter igrati predpisano igro ali pa zahtevati popolnoma drugačno, bolj demokratično ureditev – torej nekakšno konstitutivno skupščino in povsem novo ustavo. V drugem primeru bi bila potrebna in možna (nujna!) tudi lustracija, kar bi pozneje imelo seveda določene pozitivne in določene negativne posledice, kot je bilo kasneje res tudi dokazano v praksi.

Odločili s(m)o se za postopni evolucijski prehod v nov sistem, kar je seveda predpostavljalo, da bodo potrebne spremembe tudi v že obstoječih organih, predvsem pa tudi v zastareli skupščini RS kot zametku novega parlamenta.

Za nepoučene naj razložim, da so bile v tistih časih na drugi strani še zelo močne politične sile (na oblasti!), na čelu s Kučanom, ki so se kmalu zavedale, da je zmaga demokracije (tudi v Jugoslaviji) neizbežna in da bi se bilo bolje na to pripravljati (predvsem tudi na prve svobodne volitve, aprila 1990), ne pa slepo vztrajati na preživelih pozicijah.

Smešno se mi zdi, ko se sedaj skuša prikazati, da je bil nastop slovenskih komunistov na njihovem (jugoslovanskem) kongresu v Beogradu (ko so teatralično zapustili dvorano) kakšno releventno (ali celo državotvorno) dejanje. Ta dogodek je bil tedaj namreč že čista njihova predvolilna kampanja za volitve v Sloveniji.

Še prav dobro se spominjam, kako smo že decembra 1989 na sestanku SDZ analizirali politično situacijo in naše volilne obete in kako jasno je bilo že tedaj, da bo opozicija (demokracija!) v Sloveniji zmagala. Prav bali smo se, da bi Zveza komunistov Slovenije v Beogradu poskušala pridobiti na ugledu in v slovenskem javnem mnenju s kakšnimi podobnimi dejanji, kot so se potem res zgodila (s solzami in odhodom iz dvorane v Beogradu). Vedeli so, da se njihova barka (enopartijski sistem) pač že definitivno potaplja in da bo treba začeti z drugačnimi metodami. Osebno pa sem prepričan, da si tedaj niti slučajno niso želeli zapustiti Jugoslavije, s katero jih je vezalo toliko lepih spominov na lagodno politikantstvo in na bratske pojedine. Resnici na ljubo so se tudi na tem kongresu borili le za drugačno »reformirano« Jugoslavijo! Kar jim k sreči ni uspelo!

Sedanjost

Spoštovani France, ne vem, če je danes smiselno in realno govoriti o nekakšnem Demosu 1.0 ali 2.0… gotovo pa se oba strinjava, da samo obuditev DUHA Demosa lahko reši Slovenijo pred še večjim razkrojem naše mlade države! Leta 1990 se je pojavila (in v Demosu združila) cela paleta novih demokratičnih strank, od levih do desnih (tako da bi bilo čisto logično in legitimno, da bi razpustili vse družbeno-politične organizacije in jim kot nosilkam totalitarizma NE dovolili nastopa na volitvah; njihovi člani pa bi se lahko politično našli v Demosovih ali drugih povsem novih strankah – brez kontinuitete!).

DUH Demosa, ki ga Slovenija danes tako krvavo potrebuje, pa je v tem, da se je možno sporazumevati in sodelovati tudi med zelo različnimi političnimi (demokratičnimi!) strankami, najti skupne imenovalce, podrediti ozke strankarske interese nujnostim države in volivcem ponuditi jasne cilje in programe!

Gotovo z mano deliš razočaranje, da danes duh Demosa ne prevladuje niti v odnosih med desnimi strankami – politične pomladi: SDS-NSi-SLS. In si tako predsednik ene stranke drzne javno izjaviti, da je bilo glasovanje druge samostojne stranke v DZ sramotno! In da so v njenem vodstvu podtaknjenci F21… Žalitev par excellence!
France, sedaj, ko sem se drznil kritizirati predsednika tvoje stranke, bom pa odkrito povedal še, kaj si mislim o (zadnjih dejanjih) predsednice moje stranke.

Recimo, da je bil zadnji kongres NSi še kar demokratičen (no, ja… za silo) in je večina delegatov podprla Ljudmilo Novak… ampak pomembno je tudi to, da je dobil solidno podporo tudi Aleš Hojs in s tem tudi malo drugačna politika in (predvsem tudi) odnos do SDS. Osebno sem prepričan, da vsaj ena tretjina članov NSi bolj podpira Hojsovo politiko, kot Novakovo.

Ker je predsednica NSi po statutu imela možnost sama imenovati še tri člane Izvršilnega odbora ter predlagati podpredsednike stranke, kar se je zgodilo sedaj januarja, smo mnogi pričakovali, da bo to izkoristila za to, da bo malo »popestrila« in »uravnotežila« vodstvo, tako da bo bolj odražalo voljo članstva. Pa se je, žal, odločila, za drugo možnost… Namesto, da bi skušala Hojsa obdržati v vodstvu in vanj vključiti še katerega od tistih njegovih somišljenikov, ki sicer ni(s)mo bili izvoljeni na kongresu… se je raje odločila, da naredi »mir v hiši«… In je v IO imenovala celo pravnika, ki misli, da so protesti Odbora 2014 odveč, saj trdno verjame v pravičnost slovenskega pravosodja…

Bojim se, da zaradi tega lahko pride do prevelikega »enoumja« v vodstvu NSi (doslej ga ni bilo!)…

Prihodnost

Dragi France, v mojem naslednjem pismu pa ti nameravam predlagati eno zelo konkretno akcijo. Najino pobudo v smeri tako potrebne pomiritve in konsolidacije slovenske desnice… Upam, da bom dobil tvojo podporo!

Lep pozdrav!
Tone Tomažič

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Kako naprej? Vladna kriza, ki jo je povzročila objava zdaj že znamenitega poročila protikorupcijske komisije, se zaenkrat razpleta po pričakovanem scenariju.  Odstop, ki so ga zahtevale tri...
• Janez Janša: Nevidni novi obrazi SMC Pogovarjali smo se s predsednikom Slovenske demokratske stranke Janezom Janšo, ki trenutno prestaja kazen zapora zaradi razvpite obsodbe v primeru Patria. Govorili smo o neuspešni...
• Zakaj Demos ni izvedel lustracije Pogled, zaskrbljenost in delovanje NSi so usmerjena izrazito v prihodnost, medtem ko je SDS zazrta bolj (predvsem, najprej?) v preteklost. Saj se tudi jaz strinjam,...
• Govoriti o preteklosti, pomeni, govoriti o (vzrokih) sedanjosti Nemogoče je razumeti našo sedanjo ujetost v politično, gospodarsko in moralno krizo, če ne razumemo preteklosti. Nemogoče je vzpostaviti normalno in svobodno družbo, v kateri...