V začetku letošnjega leta je minilo dvajset let od ustanovitve institucije varuha človekovih pravic. Obletnica je šla (zaenkrat) bolj ali manj neopazno mimo, je pa pogovor z vsemi štirimi dosedanjimi varuhi nekaj dni nazaj organiziral Forum 21. Že to, da so se varuhi zbrali pod okriljem ljubljanske mestne hiše in ne na kakšnem »nevtralnem« terenu, je bilo zanimivo, da pa je bil kot eden izmed dosedanjih varuhov človekovih pravic (!) k pogovoru povabljen tudi dr. Ljubo Bavcon, ki mu med drugim pripisujejo soavtorstvo zloglasnega 133. člena, ki je uzakonil verbalni delikt in dal pravno podlago za preganjanje drugače mislečih v prejšnjem totalitarnem režimu, pa se je meni, kot udeleženki tega večera zdelo kot norčevanje iz tega instituta.

Pogovor sam po sebi ni bil pretirano zanimiv. Glede na čas, ki jim je bil odmerjen, se je pač vsak poskušal bolj ali manj pohvaliti s tistim, kar je v svojem mandatu uspel doseči. Vsi so izpostavljali teme, katerim so v času svojega mandata namenjali še posebno skrb in pozornost. Tako ni noben pozabil omeniti Romov, izbrisanih in bojevnikov za pravice istospolnih, zaradi prihoda krize konec leta 2008 pa sta dr. Čebašek Travnik in sedanja varuhinja izpostavili še vprašanje revščine, ki je prizadel dobršen del Slovenije. Toda če sem napisala, da sam pogovor ni pomenil kakšnega vsebinskega presežka, pa je prišlo med pogovorom do izraza nekaj drugega. Pozorni poslušalec je lahko opazil, da so vsi dosedanji varuhi na tak ali drugačen način skozi pogovor pokazali svoje zaničevanje do ene (in iste) politične opcije – svetla izjema je bila samo sedanja varuhinja Vlasta Nussdorfer. To me je na eni strani presenetilo, saj bi pričakovala, da vsaj v svojih javnih nastopih ne bodo tako zelo očitni, po drugi strani pa so se verjetno ob poslušalstvu, ki ga je povabil Forum 21, počutili varne in »med svojimi«, zato pa tudi bolj sproščene in iskrene.

Ko sem jih torej tako poslušala, sem razmišljala o samem institutu varuha človekovih pravic. Po dvajsetih letih ta ne uživa pretiranega ugleda. Mnogi Slovenci v njem ne vidijo varuha človekovih pravic za vse in vsakogar, temveč predvsem varuha posameznih privilegiranih manjšin. Posebno »navadnim« ljudem (se opravičujem za ta izraz, ki v nobenem kontekstu ni mišljen slabšalno), ki so v Sloveniji v večini in ki nimajo takšnih ali drugačnih zastopnikov in široke medijske podpore, se velikokrat zdi, da je varuh predvsem tisti, ki varuje vse, kar ni »normalno«, ne pa tudi tistega, kar je pomembno ali sveto za »navadne« ljudi. Matjaž Hanžek je v pogovoru dejal, da so mu mnogokrat očitali prav to – da je preveč pozornosti namenil različnim manjšinam, na večino prebivalstva pa je pozabil. Ob tem je dodal, da ta očitek ne drži, saj bi lahko vsak, ki bi prebral njegova poročila, ki jih je kot varuh vsako leto pripravil, ugotovil, da večina obravnavane vsebine ni namenjena Romom, izbrisanim in istospolnim, temveč drugim temam. Da, če bi kdo prebral poročilo … Kot so ugotavljali vsi po vrsti, poročila ne preberejo niti poslanci v Državnem zboru, čeprav ga vsako leto obravnavajo in o njem celo glasujejo. Ni torej tako pomembno, kaj je v poročilu (in prepričana sem, da gospod Hanžek to dobro ve), temveč o čem varuhi govorijo, pri katerih temah se javno izpostavljajo, sklicujejo konference ali podajajo izjave. Tu pa je nabor varuhov že zelo selektiven, pogosto močno zaznamovan prav z njihovim (enakim) svetovnim nazorom in (enakim) političnim prepričanjem, zaradi katerega del Slovencev pogosto ne zmorejo obravnavati z enako mero skrbnosti kot ostale. Naj navedem samo nekaj primerov, pri čemer bom začela k s tem, ki nam je ta hip časovno najbližji:

V začetku januarja je Ustavno sodišče RS odločilo, da je Republika Slovenija več let otrokom in njihovim staršem kršila njihove človekove pravice in temeljne svoboščine s tem, ko so morali starši, katerih otroci so se šolali (ali se še šolajo) v zasebnih osnovnih šolah, čeprav te izvajajo javnoveljavne izobraževalne programe, plačevati šolnino. Že v naslednjih dneh po odločitvi ustavnega sodišča je ena izmed koalicijskih (!) političnih strank napovedala, da bo predlagala spremembo ustave, po katerem bi javno financiranje osnovnega šolstva veljalo izrecno samo za javne šole, kar bi dejansko pomenilo ignoranco oz. izigravanje ustavne odločbe in nadaljnjo neenakost šoloobveznih otrok. Pričakovala bi, da bi se že ob napovedi takih pobud oglasil varuh in tak predlog ostro obsodil, tudi z argumentom, da imajo v demokratičnem svetu starši pravico svobodno izbirati v kakšno osnovno šolo, ki je sicer za vse otroke obvezna, bodo njihovi otroci hodili. Toda ne na spletni strani Varuha ne v medijih nisem zasledila, da bi se Varuh postavil v bran tem, ki so jim bile kršene temeljne pravice.

Posebna skupina, ki je v Sloveniji tudi pri Varuhu mnogokrat prezrta, so katoličani. V preteklosti (pa tudi danes) so bili mnogokrat žrtev takih ali drugačnih verbalnih napadov, žalitev ali diskreditacije. Če jih omenim samo nekaj – Brezjanska Marija s podgano, zažig strunjanskega križa, žaljivi grafiti in grafiti, ki so napovedovali obračunavanje s katoličani, popisovanje pridig pri maši pred volitvami kot študentska naloga, številne žaljive objave v medijih, neenaka obravnava pri razpisih za zaposlitev na vodilnih mestih ipd. Ob vseh teh napadih in diskreditacijah na podlagi vere se varuhi pravzaprav nikoli niso proaktivno odzvali in take napade na katoličane ostro obsodili. Če pa so se že oglasili, so se največkrat na izrecen poziv dela javnosti, ki je hotela, da se do takih napadov opredelijo, pa še v teh primerih so bili njihovi odzivi previdni in zadržani. Po eni strani je seveda tak odnos varuhov mogoče razumeti, čeprav s tem ta še ne postane opravičljiv. Zadnjih sedem desetletji je bil katoličan zaradi svoje vere sistematično preganjanj, oblast pa je dala (tudi preko šolskega sistema in medijskega prostora) tudi jasno vedeti, da je katoličan v Sloveniji drugorazredni državljan in da nestrpnost zoper njega ni nekaj, kar bi bilo vredno obsojanja. To je dala vedeti tudi tako, da storilcev v primerih, ko je bil žrtev katoličan ali je šlo za norčevanje iz katoliške vere, ni primerno sankcionirala. Naša družba je zato postala neobčutljiva za nasilje in prikrito ali odkrito preganjanje katoličanov. In prav tu bi moral varuh znati preseči to zaničevanje ter z aktivnim pristopom in doslednim obsojanjem vsakršnega nasilja nad katoličani in katoliško vero ponovno senzibilizirati naše okolje ter nas znova naučiti strpnosti in spoštovanja do vseh verujočih, tudi do katoličanov.

Našo skupnost tudi že dolgo razdvajajo med in predvsem povojni poboji. Čeprav je minilo že več kot dvajset let, odkar smo totalitarni režim zamenjali z demokratičnim, žrtve še vedno ostajajo brez dostojnega pokopa in svojci brez uradnih mrliških listov. Nihče še ni odgovarjal za poboj več deset tisoč izvensodno pobitih ter zakopanih v rovih, jaških, breznih. In tudi tu so vsi dosedanjih varuhi človekovih pravic pravzaprav zatajili. Vsa ta leta odkar imamo varuha bi morali ti državo vedno znova in znova spominjati, da je ena temeljnih civilizacijskih norm tudi pravica do pokopa. Pričakovala bi, da bi, tako kot redno organizirajo različne posvete o Romih, pa o pravicah otrok, bolnih ali ostarelih, redno sklicevali srečanja, na katerih bi se z ustrezno občutljivostjo obravnavalo tudi povojne poboje in travme, ki so jih ti pustili v slovenskem narodu. Pričakovala bi, da bodo skupaj s svojci žrtev ter drugimi, ki se ukvarjajo s tem, opozarjali na kršitve temeljnih človekovih pravic, ki so se zgodile in ki se z nepokom žrtev še vedno dogajajo. Pa do sedaj noben varuh žal ni zmogel. In takih primerov je še kar nekaj.

Ob dvajseti obletnici delovanja Varuha človekovih pravic vsekakor menim, da je prav, da ima Slovenija to institucijo. Varuh lahko s svojim delovanjem, tako kot ima napisano na svoji spletni strani, »omejuje samovoljo oblasti pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine«, obenem pa »pomembno vpliva na razvoj in dvig pravne in upravne kulture«. Prav je, da je še posebno občutljiv za krivice, ki se godijo najšibkejšim. Toda pri tem mora imeti varuh enako mero občutljivosti tudi do tistih, ki jim morda zaradi svojega političnega prepričanja, svetovnega nazora ali zaradi kolektivne (družbene) obremenjenosti težko prizna »pravico« do krivice. Toda če tega varuh ne bo zmogel, se mu kaj lahko pripeti, da ga bo kdo označil zgolj za »varuha izbrisanih morilcev«. Tako kot se je to zgodilo enemu izmed gostov večera.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Danes je čas za pogum Pred dnevi so neznanci na hišo predsednika Ustavnega sodišča narisali črne pesti. Razlog za to naj bila odločitev Ustavnega sodišča, da ne dovoli izvedbe dveh...
• Krvava zvezda Kot bi bilo včeraj, se spomnim skeča z naslovom “Zašto nije bilo rata u Bosni” iz ene od zadnjih oddaj Top Lista Nadrealista iz leta...
• Jutri bo nov dan Pravijo, da v življenju ni naključij. Kakorkoli, v roke mi je prišel izvod neke slovenske mesečne revije s konca lanskega leta, ki je bil namenjen...
• Pobuda za konsolidacijo slovenske desnice Še prav dobro se spominjam, kako smo že decembra 1989 na sestanku SDZ analizirali politično situacijo in naše volilne obete in kako jasno je bilo...