Manj tuhtanja! Vemo, kaj ne dela, vemo, kaj spremeniti. Akcija!

Od začetka septembra lani, ko se je sestavila Cerarjeva vlada, je nedvomno največkrat slišana politična fraza »bomo temeljito proučili«. Od človeka, ki je sam dejal, da se je dve leti pripravljal na to, da izboljša Slovenijo. A zdi se, da tudi po slabih treh letih ne ve, kako to doseči.

Razumem, voditi vlado, v kateri sta več kot dve stranki, je težko. Usklajevati je treba različne interese. Toliko teže je potem, če ne veš, kaj bi počel. In misija nemogoče, če imaš partnerje, ki se o svojih ciljih odločajo po tem, ko gledajo večerna poročila in svoje opozicijske tekmece. Ja, SD in Desus, vas gledam.

Mi razlaga pred dnevi neki menedžer, da je največja težava Balkana to, da nobena država nima strategije. Ni mislil na floskule, ki nastajajo v političnih krogih. Mislil je na to, da se politikom ne sanja, od česa naj bi države živele. Ne danes, ne jutri, ne s flikanjem proračunov, dolgoročno. In ta težava, je dodal, ni ne od včeraj ne od začetka krize pred skoraj šestimi leti. Vprašanja, od česa bomo živeli, nihče ni razrešil že od razpada Jugoslavije, ko se je vase sesulo skoraj vse balkansko, dotlej državno subvencionirano gospodarstvo. Se pa, kar je veliko laže, ukvarjamo s tem, kdo bo lastnik kakega podjetja. Ne s tem, kako bi podjetje čim laže delovalo, čim več zaposlovalo. Ukvarjamo se z branjenjem privilegijev.

S čim smo se ukvarjali po razpadu Jugoslavije? Najprej s sanacijo bank in gospodarstva, ki jo plačujemo davkoplačevalci. Nato s tajkunizacijo, ki je spet zrušila gospodarstvo in jo spet plačujemo davkoplačevalci. Državni aparat dobi neslutene razsežnosti – to tudi plačamo davkoplačevalci. Edini konsenz, ki ga doseže politika v četrt stoletja, je maksima »pripada nam«. Plačujemo jo davkoplačevalci. In biznis. Pošteni, seveda. Hvalabogu smo vmes pametno vstopili v EU in sprejeli evro.

Več lahko preberete v Financah.