Berlin, Hiša Enega – načrtovano skupno svetišče treh monoteizmov
(tagesspiegel.de).

Jaz sem Charlie Hebdo

Dekalog, oz. katoliška katehetska inačica slednjega, kot drugo za vse večne čase zabetonira „ne skruni Božjega imena!“, kot peto pa „ne ubijaj!“.

Pariški morilci so kršili obe. To je očitno za peto. Ubijali so in so ubijalci. Nobenega opravičili nimajo. Ampak kršili so tudi drugo. V hipu ko so z ubijalskim orožjem v rokah vzklikali „Alah je velik“, so žalili Alaha (Boga).

Ubijanje v imenu Boga je dvakrat demonsko: ker je ubijanje in ker umore pripiše Bogu. To je skrunjenje Božjega imena. Bogoskrunitelji pridejo po Danteju v sedmi krog pekla, kjer so tudi ubijalci. Nič kaj lepi obeti sodnega dne za tri pariške teroriste, ki so oboje. Borili so se proti karikaturam, bili pa sami največja karikatura.

Nova zaveza ni naivna. „Pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev,“ napoveduje Jezus (Jn 16,2). To so storili v Parizu: ubijali in mislili, da služijo Bogu. Popolna deformacija verskega čustva, običajno ji rečemo „verski fanatizem“, je konstanta v zgodovini religij. Proti njej se bojujemo z orodji srca (molitev in askeza) ter razuma (teologija in kateheza). Verski fanatizem preprečujemo tudi z religijsko disciplino oz. s skrbjo za pravovernost, ki jo izvajajo za to zadolženi (v katolištvu na lokalni ravni vsak škof, na planetarni ravni papež in Kongregacija za nauk vere).

Da ne bo dvoma! Jaz sem Charlie Hebdo. Kajti če kje obstaja kakšen bog, ki naroča ubijanje karikaturistov, ker so karikaturisti, sem zagotovo raje ateist kot služabnik takega boga.

Jaz nisem Charlie Hebdo

Jaz nisem Charlie Hebdo, ker ne žalim muslimanov.

Vprašanje je na mestu in velike poročevalske hiše (CNN npr.) so ga postavljale že na dan atentata. So šli karikaturisti predaleč? Prevedeno v katoliško-katehetsko govorico: Je drugo zapoved kršilo tudi uredništvo lista Charlie Hebdo, ko je z veliko ležernostjo karikiralo religije in Boga? Vendar, ali lahko anarho-liberali in ateisti sploh kršijo kakšno od Božjih zapovedi, ko pa Boga ne priznavajo? Za religioznega človeka je pljuvanje po religiji boleče, ker ga osebno prizadene. Kljub temu ne more od ateista pričakovati, da bo imel „feeling“ za religijsko doživljanje. Je pač „a-theos“, brez-božnež.

So torej pariški karikaturisti skrunili Božje ime? So. A tega niso vedeli. Ker ne poznajo Boga. A to, da so neverni, je le delno opravičilo. Če ne „vidijo“ Boga, religioznega človeka gotovo vidijo in točno vedo, kaj ga žali. Če ne priznavajo druge Božje zapovedi, bi vendar morali imeti občutek za mero in okus. Pa tudi praktični politični občutek, ki pravi, naj se na karbid ne pljuva, oz. naj se razdraženih in agresivnih ljudi dodatno ne draži in spodbuja k agresivnemu vedenju (npr. zaradi novega Čarlija H. te dni v Nigru že štejejo zažgane cerkve in mrtve ljudi).

Osredotočimo se na žalitev. Imamo dvoje tehtnih glasov:
– Papež Frančišek, na letalu za Šrilanko: „Če bi moj prijatelj užalil mojo mater, bi ga udaril. To je normalno. Ne smemo izzivati in žaliti vere drugih.“
– David Cameron, angleški premier, v intervjuju za CBS: „Sem kristjan. Če bi kdo rekel kaj žaljivega o Jezusu, bi bil užaljen. Vendar v svobodni družbi nimam pravice do maščevanja.“

Frančišek da poudarek na nesprejemljivost žalitve in da žalitev užaljenega navaja k agresivnemu odgovoru. Cameron da prednost neodrekljivi svobodi. Rešitev je v preseku: bodimo svobodni, a ne žalimo drugačemislečih. Tudi ko jih obravnavamo z orodji satire, imejmo mejo.

Umetnost sredine – ah, ti nedosegljiva!

Jaz sem kristjan

Sem kristjan. Kje je zdaj moje mesto? Spopad Islam – Razsvetljenstvo, jaz pa opazovalec iz fotelja?

Zdi se namreč, da se spopadata dva, ki drug drugemu nista nič, meni pa sta oba brata. Musliman je moj brat po monoteistični religioznosti, razsvetljenec (tudi če ateist) je moj brat po moderni civilizaciji. Z muslimanom si deliva starodavno Abrahamovo hrepenenje, z razsvetljencem sva po drugi svetovni vojni skupaj gradila evropske sanje o miru in napredku.

Odnos do brata razsvetljenca, vemo, je težak. On je v zadnjega pol stoletja vzpostavil intelektualni monopol, jaz sem sekundaren, tih, plah, ves čas česa kriv. Ko se on vzdigne nad mene in paca po mojih svetih ikonah (podgana v Marijinem naročju, zažgani križ nad klifom,…), sem vedno znova v izgubljenem položaju. Brat razsvetljenec se je ustoličil v medijih in državnih službah. Ti in te bi me lahko vzele v bran, pa me ne. Če sem preglasen, sem spet kriv (Delo), kriv (Dnevnik), kriv (Večer),….

Potem z Jutrovega privrši brat musliman in čelno trči v dotični monopol. Spopad je spet okrog ikon. Kjer smo bili kristjani tiho, muslimani niso. Ko oni branijo pravico do nedotakljivosti svojih svetih stvari (do neupodabljanja Preroka in Boga, če smo natančni), tudi nam zraste ponos, ki smo ga že skoraj izgubili.

Skušnjava je, da bi se kristjan usedel v fotelj in s kokicami v roki užival v predstavi. Razsvetljenec, ki je postavil nad tisoč diagnoz o „zaostali religiji“, a zdaj nima idej, kako z religijo! Ha, ha ha,…. Razsvetljenec, ki se ne zanaša več na razum, pač pa na golo politično in medijsko premoč (npr. 100 krat večja pozornost Parizu kot Nigeriji, čeprav v Nigeriji istočasno 100 krat več nedolžnih žrtev istega terorizma)! Fej in fuj! Razsvetljenec, ki bo na koncu zadeve rešil na „edini rešljiv način“: tako, da bo pripel bombe pod krila svojih supersonikov in tam doli v puščavi zbombardiral vse, kar se zbombardirati da. Blefer!!!

Jaz sem Charlie Hebdo. Jaz nisem Charlie Hebdo. Jaz sem kristjan. V tej hudi uri ne bi smel čemeti v fotelju.

Branko Cestnik

Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.