Gre za moč. Za vpliv, za nadzor, za denar. Zagovorniki državne lastnine branijo svoje korito in vzvode, ki njih same postavljajo nad navadnega človeka.
Veliko preprostih in brezčasnih modrosti je takšnih, da se na prvo žogo malce upirajo razumu. »Manj je več« ste verjetno slišali že kot otroci in najprej ne prav dobro razumeli. Pozneje pa (če je šlo vse po sreči) na primer ugotovili, da parfumi niso namenjeni prhanju (ali zamenjavi zanj), da jedrnatost lahko pripomore k jasnosti in podobno. Kakšen starejši človek vam je morda tudi kdaj svetoval, da je »kupovati poceni najdražje«. Če ste mi kaj podobni, ste to ponotranjili šele potem, ko ste nekajkrat kaj (pre)poceni kupili. Marsikaj nam je olajšano, ko osvojimo takšne modrosti.
Nekaj, vsaj po tem, kako so nam sprva tuji, sorodnih, žal pa pogosto manj razumljenih konceptov smo se skupaj dotaknili v lanskih kolumnah. Opozarjal sem na primer na to, kako je tudi »zastonj« v resnici drago. Natančneje – na zlaganost »zastonj« javnih storitev, ki jih pravzaprav drago plačamo. Spletne bralce pa naj spomnim na Odo neenakosti, v kateri sem pojasnjeval, zakaj enakost ni enakopravnost in zakaj prizadevanje za odpravo neenakosti ni prizadevanje za več blaginje. Danes imam postavljen podobno težaven cilj. Prepričati vas bom namreč poskušal, da je varnost nevarna.
V mislih seveda nimam varnosti kar tako vsevprek. Mislim na idejo politično določene in zakonsko zapovedane »varnosti«. Gre za odnos, ki prežema našo dnevno politiko in odločilno pripomore k mnogim krivicam. Pojavlja se tako pogosto, da se vam mogoče celo zdi nekaj povsem normalnega. Nekaj primerov iz javnih razprav zadnjih tednov: debelost in diabetes sta težava, zato moramo dodatno obdavčiti sladkor; s privatizacijo izgubljamo samostojnost, postali bomo hlapci multikorporacij, zato jo moramo nemudoma ustaviti; delodajalci z neplačanimi pripravništvi izkoriščajo mlade, zato moramo takšne oblike dela še ostreje omejiti oziroma jih povsem prepovedati; na Twitterju lahko vsak reče, kar mu pade na pamet, zato bi ga bilo treba regulirati; evtanazija pomeni kršitev nedotakljivosti človeškega življenja, zato ni nikoli dopustna – in tako naprej v nedogled, saj je vsaka izmed povzetih misli sorodna še mnogim drugim. Vzporedna razpravi o sladkorju je na primer vsaka debata o prohibiciji različnih substanc (v obeh primerih drugi želijo odločati o vašem zdravju), ugovor tujim naložbam lahko postavimo v podoben kontekst kot ugovor priseljevanju, »zaščito« mladih delavcev ob bok vsem drugim neumnim politikam, ki poskušajo ljudem prepovedati ali otežiti delo, cvetka o Twitterju pa je samo najizvirnejši napad na svobodo govora, ki sem mu bil priča v zadnjih dneh.
Morda se zdi, da naštetih političnih apelov ne druži veliko, a v resnici jim je skupno argumentativno jedro. Vsem je skupno to, da nas njihovi zagovorniki prepričujejo, da nas poskušajo obvarovati. Enkrat pred nekim namišljenim in vselej priročnim zunanjim sovražnikom, drugič celo pred nami samimi. Posebno pri tem zadnjem ne spreglejte samovšečne narave takšnega odnosa – ti dežurni narcisi so prepričani, da znajo naša življenja živeti bolje, kot jih živimo sami. In kar je najhuje: verjamejo celo, da imajo do tega pravico.
Razsežnost mita »varnosti« ima globoke družbene posledice. Najjasneje se kaže pri odnosu do vloge države v družbi in s tem seveda v odnosu do privatizacije (to je umika države iz gospodarstva). Če namreč sprejmete, da obstaja neka posvečena kasta ljudi, ki je sposobnejša in zato upravičena odločiti, kaj bi vi in jaz morali jesti, kakšno glasbo bi morali poslušati, kakšne filme gledati, kam vlagati prislužene prihranke …, potem vas to jasno vodi do sklepa, da potrebujemo za vse našteto državne strategije in državna podjetja oziroma zavode in moramo le še izpopolniti ta naš sistem tako, da bodo omenjeni nadljudje prišli na vodilne položaje. To je nekako naš danes. In po skoraj četrt stoletja nam še vedno obljubljajo »prave ljudi«.
Več lahko preberete v Financah.
