Kako benevolenten je grški levičarski radikalizem v primerjavi z rdečo aristokracijo, ki jo simbolizira jaguar v Dražgošah…

Ko bomo decembra izbirali fotografijo leta, bom imel pred očmi temni jaguar XF. Ta elegantna, estetsko dovršena limuzina, ki so jo marketinško umestili med kupce iz vrst britanskega nižjega plemstva in stane najmanj petdeset tisoč evrov, se je minulo nedeljo bahavo razkazovala po Dražgošah, simbolu komunistične plebejske mitologije. Obiskovalci vsakoletne prireditve, ki je konec osemdesetih utonila v pozabo, potem pa so jo zaradi potrebe po ustvarjanju ideoloških napetosti med Slovenci sredi devetdesetih let ponovno obudili, so se umikali temu črnemu avtomobilu, ki je med titovkami in partizanskimi uniformami deloval kot NLP.

I.

Nihče ne more napovedati, kako močno bodo naglo bližajoče se grške volitve, na katerih bo zelo verjetno zmagala koalicija radikalne levice, zarezale v evropsko politično dogajanje v naslednjih mesecih. Napol izredne razmere v frankofonski Evropi ne vzbujajo posebnega optimizma, saj nas silijo k namišljenemu opredeljevanju glede lojalnosti, svetovnonazorskega prepričanja in predvsem nacionalne pripadnosti.

V času, ko se je državljanska vojna v Ukrajini, kjer se spopadajo interesi velesil, ponovno razplamtela, poskuša nevidna roka z mogočnim medijskim stampedom strniti vrste avtohtonih Evropejcev, ki naj bi nas ogrožal uvoženi terorizem. Za Slovence, kot sem pred časom zapisal, so bolj kot teroristi nevarne razdrapane ceste in ekonomski izolacionizem »tujega nočemo, svojega ne damo«.

Parlamentarni odbor za finance in monetarno politiko je sicer z 19 : 2 zavrnil pobudo za ustavitev privatizacijskih procesov, kar je hud poraz mencigerjancev in Združene levice. Logika, ki temelji na predpostavki, da večina prebivalstva nasprotuje privatizaciji, je podobno izkrivljena kot manipulacije v zvezi s Charlie Hebdo; ena takšnih internacionalnih evropskih »resnic« je paranoidna teza, da islamisti ogrožajo našo prihodnost.

Tej manipulaciji z javnim mnenjem na na drugi strani, če se osredotočimo na Slovenijo, ustreza strah pred ekonomskimi zunanjimi sovražniki. Torej tujci, ki hočejo naše premoženje. Pritisk na javno mnenje zato narašča, kajti v ozadju so politični interesi, medijsko bombardiranje z apelom proti razprodaji državnega premoženja pa dobiva obrise prvovrstne politične spletke, s katero želijo nosilci paradržavnih monopolov na vsak način ohraniti nadzor nad denarnim tokom.

II.

Grške ortodoksne levice seveda ne moremo enačiti z etablirano slovensko levico, ki jo je v nedeljo simboliziral črni jaguar v Dražgošah. Boljše primerjave si ne bi mogli zamisliti; kaže na to, da je Siriza s svojim ekonomskim radikalizmom v bistvu naivna, njena politika pa amaterska, če jo primerjamo z našo rdečo buržoazijo, ki je s svojim elitizmom v bistvu že dolgo časa steber konzervativizma, saj stremi k ohranjanju monopolov, privilegijev in namišljenega občutka nedotakljivosti. V tem smislu se strinjam s tistimi, ki Grkom privoščijo zmago Sirize, saj bi šlo za popolnoma zakonit in predvsem legitimen eksperiment. Podobno neproblematična bi bila lahko slovenska Združena levica, če je ne bi s svojimi kompromitiranimi kadri v duhu Dolomitske izjave prestrelile ‘zdrave sile': boj proti izmišljenim sovragom lahko poteka le pod zastavo komunistične slave.

Poraz reformistov na jugu Evrope, katerih nepriljubljena politika varčevanja je v bistvu odsev protestantske logike gospodarjenja, ki jim jo je vsilila nemška politika, levici kljub drugačnim pričakovanjem ne bo prinesel olajšanja. Zmaga Sirize lahko zamaja trhlo stabilnost v Italiji in okrepi nacionalistično desnico na Hrvaškem (ki že ves teden slavi zmago svoje Kolinde).

Polovica slovenskega volilnega telesa ni stabilna pri svojem političnem prepričanju, saj se pomika od zmerne leve sredine prek sredine do zmerne desne sredine. Ravno privatizacija državnih podjetij, ki ni v interesu paradržave, lahko zamaje aktualno vladno koalicijo do te mere, da je nemogoče predvideti vse posledice. Če niso uspeli s parlamentarno proceduro, bodo uporabili drugačne vzvode za mobilizacijo ljudi. Še vedno je možen referendum, ki bi ob podpori monopolnih in privilegiranih sindikatov ter s tihim soglasjem koalicijskih socialnih demokratov skoraj zagotovo ustvaril hudo vladno krizo, v kateri bi bila usoda Mira Cerarja negotova. Scenarij, ki predvideva tudi demonstracije, socialne nemire in druge oblike družbenega pritiska, smo pred leti že videli na ulicah. Maribor, ki je tempirana socialna bomba, bo Cerarjev Alamo.

III.

Združena levica je kajpak mnogo prešibka, da bi lahko prekinila proces odprodaje petnajstih državnih podjetij, za katera se je vlada Alenke Bratušek zavezala, da jih bo ponudila trgu. Tudi 11 tisoč podpisnikov peticije proti razprodaji državnega premoženja ne more ustaviti nečesa, kar že poteka. Vendar to še ne pomeni, da ne obstaja scenarij, ki je mnogo bolj sofisticiran, obsežnejši in vključuje vse razpoložljive sile za destabilizacijo razmer v državi.

Več lahko preberete v Financah.