Na božični dan leta 1989 je svet obkrožil posnetek romunskega diktatorja Nicolaeja Ceauşescuja in njegove žene Elene, kako se jezikavo upirata možem s puškami, potem pa naposled padeta pod streli eksekucijskega voda.

Kljub očitni okrutnosti je bila usmrtitev conducătorja, čigar način vodenja bi lahko primerjali s severnokorejskimi voditelji danes, sprejeta z odobravanjem. Videti je bilo, da je dober mesec po berlinskem zidu padla še zadnja evropska diktatura, Vzhodna Evropa pa se je na štefanovo prebudila v zoro demokracije in vladavine človekovih pravic. Četrt stoletja po revoluciji, ki ji romunski intelektualci danes obvezno dodajo oznako »tako imenovana«, je Romunija ena redkih držav Evropske unije z gospodarsko rastjo. Toda suhoparni ekonomski kazalniki so varljivi kot utripanje svetlobnih reklamnih panojev v središču Bukarešte, ki pod sabo skrivajo krušeči se oplesk mogočnih stavb. Skoraj dva milijona Romunov, ki so se v iskanju dela izselili na tuje, potrjujeta tezo, da Romunija v 25 letih ni bistveno napredovala. Pa tako lepo, skoraj pravljično se je vse začelo. Prelepo, da bi bilo res …

Brbotati je začenjalo že prej, s protesti pripadnikov madžarske manjšine v Temišvaru, mestu blizu jugoslovansko-romunske meje. Gnev ljudskih množic, ki ga je izzvala odločitev oblasti o izgonu protestantskega pastorja madžarskega rodu Lázsla Tökésa, se je po prvem protestnem shodu 18. decembra hitro usmeril proti komunistični partiji. Do 20. decembra so protestniki, zdaj ne več le Madžari, preplavili središče Temišvara in začeli vzklikati, naj Ceauşescu, ki se je tedaj mudil na državniškem obisku v Iranu, odstopi. Blokada informacij je bila skorajda hermetična, a nekaj o dogajanju v Temišvaru je pricurljalo tudi do Bukarešte, kjer se je po vrnitvi iz Teherana Ceauşescu 21. decembra odločil nagovoriti ljudstvo. Vse se je torej začelo na balkonu – na balkonu sedeža Centralnega komiteja Komunistične partije Romunije (KPR) na trgu, ki danes nosi ime Trg revolucije.

Balkon in ljubezen, ki se je sprevrgla v sovraštvo

Balkone po zaslugi tistega v Veroni, s katerega je v Shakespearovi drami Julija zrla na spodaj čepečega Romea, obdaja avreola romantičnosti. Tudi mož, ki je 21. decembra stal na balkonu CK KPR v Bukarešti, je od zbrane množice, ki so jo za to priložnost opremili s slikami conducătorja, pričakoval izraze ljubezni in naklonjenosti. Ampak ker so vse prave ljubezni tragične, je tudi tu prišlo do usodnega zasuka: ljudstvo se je zarotilo proti njemu. Namesto vzklikanja »Naj živita Nicolae in Elena!«, ki je dotlej redno božalo ušesa diktatorskega para, je množica zahrbtno začela skandirati eno samo ime: »Temišvar! Temišvar!! TEEE-MIIII-ŠVAAAR!!!«

Nicolae in Elena kar nista mogla dojeti, kaj se dogaja. Naredila sta usodno napako; noč sta preživela v Bukarešti in Ceauşescu je bil naslednji dan med vnovičnim poskusom nagovora romunskemu ljudstvu z istega balkona spet izžvižgan. Po tem je očitno tudi njima postalo jasno, da gre zares. Dala sta poklicati predsednikovega osebnega pilota helikopterja, ki ju je prišel iskat na streho stavbe CK KP. Tja so ju varnostniki malone prinesli, saj ju od groze niso več nosile noge. Tudi helikopter ju ni ponesel daleč, pilot ju je odložil poleg ceste proti Pitestiju, mestu sto kilometrov oddaljenem od Bukarešte, kjer je bil zloglasni zapor za oporečnike režima. Ceauşescu je v paniki ustavil rdečo dacio, ki jo je vozil neki krajevni zdravnik. Ironija je hotela, da sta se zakonca Ceauşescu, vajena vožnje v vseh mogočih prestižnih prevoznih sredstvih, malo pred smrtjo strpala v klavrno vozilo, ki je bilo njunim podanikom edino dostopno. Če gre verjeti napisanemu v Rdečih horizontih, izpovedi Iona Mihaia Pacepe, enega od vrhov Securitate, ki jo je izdal v ZDA skoraj desetletje po svojem odmevnem prebegu na Zahod leta 1978, sta Nicolae in Elena kmalu zatem, ko se je Ceauşescu leta 1967 zavihtel na oblast, prestopila v nekakšen milni mehurček razkošja, kjer nista imela nikakršnega stika z realnostjo, v kakršni se je bila prisiljena prebijati velika večina Romunov, ki ni pripadala t. i. nomenklaturi. Rdeči horizonti (slovenski prevod je izšel leta 1990 pri Cankarjevi založbi), ki se še danes berejo kot mešanica vohunskih romanov Johna le Carréja in tabloidov s čenčami o glavnih protagonistih svetovne politične scene v sedemdesetih letih 20. stoletja, so s šokantnimi popisi Elenine zapravljivosti in Nicolaejeve paranoidne želje po tem, da bi s prisluškovanjem nadzoroval vse in vsakogar v državi, menda nemalo prispevali k strmoglavljenju režima. V obliki radijskega feljtona so Rdeče horizonte prebirali na radijski postaji Free Europe/Radio Liberty, ki je bila v Romuniji uradno prepovedana, a leta 1988 so se v času njihovih oddaj ulice romunskih mest menda dobesedno spraznile. Verodostojnost vsega, kar je objavil Pacepa, danes 86-letni privrženec konservativcev, ki v ZDA še vedno izdaja knjige, ni bila stoodstotno potrjena. Toda eno je gotovo: ne glede na stopnjo razkošja, v katerem sta zakonca Ceauşescu uživala, jima ne brezštevilne vile s kičasto pozlačeno notranjščino ne grmade neokusnih oblačil tistega mrzlega decembrskega dne, ko sta se stiskala na zadnjih sedežih uborne rdeče dacie, niso več mogle pomagati. Gotovo pa sta morala slutiti, kakšen je romunski vsakdan, kajti ko ju je zdravnik obvestil, da je motor dacie odpovedal – kar je bila laž –, sta ubogljivo izstopila iz avta. Naslednji, ki sta ga ustavila, ju je odpeljal naravnost v past: v vojašnico v mestu Targovişte, kjer so ju zadrževali do sojenja.

Več lahko preberete v Pogledih.