Foto: Novi glas.
“Dragi Božiček, na pomoč”! Bogve, če je v protokolarnem svežnju božično-novoletnih pisem, voščilnic in čestitk, ki jih je v prejšnjih dneh podpisoval predsednik vlade Miro Cerar, bilo tudi pisemce s tako glavo. Minilo je 100 dni od umestitve, alibijev ni več, obveze pa se iz dneva v dan samo še nabirajo. Racionalne rešitve za težave sicer obstajajo, a kaj ko jih slovenske vlade uspejo vsakič z izrazitim smislom za “pravočasno ukrepanje” pokopati. Danes je že za marsikaj prepozno, žal. Božiček se zato izrisuje kot ena od alternativnih rešitev. Seveda, nekje tam daleč v svetu sanj.
Nočne more
“Dragi Božiček, pomagaj, da v letu 2015 Evropa ne bi bila preveč jezna na nas”, si je najbrž mislil premier, ko je le nekaj dni pred Božičem predstavljal še enega od rebalansov na proračun za leto 2015. Javni primanjkljaj… ta večni problem. Od leta 2009 iz Bruslja opozarjajo Slovenijo na to, da presega predpisana pravila o javnih financah. Seveda, iz Ljubljane bi lahko odgovorili, da niso edini. Še več: pred samo nekaj meseci sta Hollande in Renzi zagnala vik in krik, da ne bosta v imenu varčevanja žrtvovala gospodarske rasti in da se zato ne bosta pretirano obremenjevala, če bo njun javni primanjkljaj presegal 3 odstotke BDP. Merklova je seveda ob tem popenila, a zadeva se je po začetnem kaosu nekoliko polegla. Pa se vrnimo spet k Sloveniji: razlik z Nemčijo in Francijo je veliko. Najprej seveda specifična teža. Drugič, Slovenija je zadnjih pet let redno in “marljivo” beležila prevelike deleže javnega primanjkljaja: z vsemi enkratnimi ukrepi (predvsem dokapitalizacija bank) se je Slovenija lani približala 15 odstotkom. Iz Bruslja so Ljubljani prizanesli že leta 2013, zadnji rok za popravni izpit bo v naslednjem letu. Slovenija si seveda ne sme privoščiti Merklovo zmerjati z nadležno učiteljico, kot je to storil Renzi, čeprav se, to verjamemo, nemška kanclerka večkrat pojavlja v Cerarjevih najhuših nočnih morah…
Sanje kot mehurčki šampanjca!
“Dragi Božiček, ohrani pri zdravju Nemčijo in povrni življenjskih moči Putinu”! najbrž še piše Cerar v svojem pismu. Slovenija mora biti Nemčiji “pokorna” tudi zato, ker “gospodična Rottermeier iz Berlina” vodi državo, kamor Slovenija največ izvaža. Slovenijo v tem trenutku izvoz rešuje pred hujšimi posledicami krize, Nemčija pa je daleč največji slovenski trgovski partner. Od 21 milijard evrov izvoza je Slovenija leta 2013 v Nemčijo prodala proizvodnjo v vrednosti 4 milijard evrov. Morebitni nesporazumi z Berlinom so za Ljubljano torej sila nezaželeni. Pomembni partnerji so v logiki gospodarske rasti, ki je odvisna od izvoza, tudi Italija, Avstrija in Hrvaška. Vse pomembnejša pa postaja tudi Rusija. Ne gre samo za (propadlo) idejo Južnega toka, niti ne gre samo za plinski trg. V zadnjih 5 letih so trgovski odnosi med Slovenijo in Rusijo postali zelo intenzivni: Ljubljana je izvoz v Moskvo podvojila s 500 milijonov evrov na okroglo milijardo evrov. “Dolgo življenje carju Putinu”! iz poslovnih razlogov tako kličejo tudi iz največjih slovenskih izvoznikov, začenši s Krko in Gorenjem, ki jim je vzhodna Evropa in posebej Rusija eden od pomembnejših trgov. Zavedati se moramo, da se brez močnega izvoza v celoti poruši nekoliko bolj optimistična slika slovenskega gospodarstva, ki jo je izrisalo leto 2014. Zato mora Ljubljana moliti, da bi Bog ohranil pri dobrem zdravju Nemčijo in da bi se usmilil Putina in ustavil padec rublja: Nemčija in Rusija (in seveda tudi Avstrija, Italija in splošno, celotna EU) morata biti še naprej tako močni, da si lahko privoščita uvažati iz Slovenije. V nasprotnem primeru se bodo sanje o boljši prihodnosti razblinile kot mehurčki novoletnega šampanjca na prvi delovni dan po praznikih.
Sem buden ali sanjam?
“Dragi Božiček, ohrani nam gospodarsko rast”, je še ena od prošenj, ki jih je Cerar naslovil na dobrega moža. Da, tudi to skrbi slovenskega premiera, ko se ob pogledu na javne finance sprašuje: “Sem buden ali sanjam”? Letošnja rast naj bi bila po zadnjih napovedih slovenskih in evropskih institucij med 2 in 2,5 odstotkov. In to je v bistvu nad vsemi pričakovanji. Razveseljiva novica, ki pa je v kontekstu visokega primanjkljaja, visoke zadolženosti in izjemnih težav pri izpolnjevanju drugih strukturnih obvez, kot špranjica jasnine na oblačnem jesenskem nebu. Doto rasti bi bilo potrebno čim bolje izkoristiti. Žal pa so zdajšnji izgledi nekoliko drugačni. V pogajanjih s socialnimi partnerji je vlada najprej v celoti popustila sindikatom in zmanjšala (dodatne) reze iz predvidenih 130 milijonov evrov na slabih 30 milijonov. Istočasno je popustila tudi realnemu sektorju podjetništva in umaknila predvideni davek na sladke pijače: kaj to pomeni? Da vlada nima jasne ekonomske politike. Ne ve točno, kako bi se lotila zadev. Ker v ukrepih, ki so bili doslej predstavljeni, ni natančno jasno, kje bi vlada še kaj prihranila ali kje našla dodatne prihodke, so mnogi začeli sklepati, da bi vlada lahko “pokurila” obetavno gospodarsko rast, da bi ohranila mejo javnega primanjkljaja pod 3 odstotki. Pa se s tem vračamo k osnovnemu problemu. 23. decembra je ob predstavitvi še enega od rebalansov finančnega zakona 2015 minister Dušan Mramor obljubil, da bo v naslednjem letu javni primanjkljaj znašal 2,8 odstotkov BDP. Po tem scenariju bi bila Slovenija rešena, kako to doseči pa še ni povsem jasno. Kar je doslej jasno, je, žal, samo to, da je prihodnost Slovenije še vedno v zelo nejasnih obrisih. Tako kot podobe iz sanj.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
