Tri zgodbe, ki lahko izboljšajo prihodnja leta v tej državi
Za praznično kolumno, mojo zadnjo v tem letu, se kar ne bi spodobilo, da bi vam pisaril o tem, kaj vse je narobe. Leto bom zato raje zaključil s tremi zgodbami, katerih razumevanje lahko prihodnja leta v tej državi izboljša. »Lahko,« pravim, ker nas njihovo nerazumevanje, po drugi strani, lahko spravi v še večjo godljo. Ampak saj prazniki so čas za upanje, kajne?
Prvič. O obetavnih trendih.
Slovenska državna statistika se ima v zadnjem času pohvaliti z nekaj spodbudnimi številkami. Ne le z gospodarsko rastjo – ki v letu trojnih volitev ni nujno najboljši indikator, saj jo kratkoročno krepijo številne investicije, ki v prihodnje ne bodo pomembno (ali sploh) prispevale k rasti (krožišča, pločniki in fasade, pač niso nek vir rasti) – ampak tudi z nadaljnjo krepitvijo izvoza, potrošnje in višanjem števila aktivnega delovnega prebivalstva. Posebno to zadnje je dober znak, saj smo po petih letih upadanja, od januarja do oktobra 2014 končno zabeležili malce manj kot 3,2-odstotno rast v številu delovno aktivnih. Zavedati se moramo, da omenjeni trendi niso posledica reform (ki jih ni bilo), ali kakšnih čudežnih zdravil, ampak spleta ugodnih mednarodnih okoliščin. Če bomo še naprej krčili ekonomske svoboščine in povečevali zaostanek v konkurenčnosti in produktivnosti v primerjavi z ostalimi državami v EU in širše, so lahko zelo kratkega daha. Zgodbo o obetavnih trendih moramo tako razumeti kot pokazatelj, da je usmeritev k trajno boljšemu okolju za gospodarstvo, in s tem k višjemu standardu, možno začrtati. A možnost, ki se ponuja, bo potrebno še izkoristiti. Ta trenutek smo kot poškodovana ladja, ki jo nosi tok. In čeprav kapitan in posadka skušajo to malce odmisliti, je pod palubo še vedno nekaj lukenj skozi katere vdira voda (večji del sem jih opisal v zadnjih treh kolumnah).
Drugič. O zloveščem Bruslju, ki nas sili v žrtvovanje slovenskih podjetij.
Ta pripovedka, ki se širi po Slovenskem, tragikomično spominja na kakšne bajeslovne pripovedi o žrtvovanju mladoletnih devic ali prvih sinov v pomiritev nadnaravnih silam. Vse skupaj je tako absurdno, da nam kot argumente nasprotniki privatizacije navajajo že to, da se oni slabo počutijo, ker na Brniku zdaj pristanejo na nemškem letališču, kot je pred dnevi potožila Violeta Tomič. Pa čakajte malo, bi mar morali sodržavljani gospe plačati letališče, da bo njej prihranjen nek iracionalen občutek?! A takšna je ta družba enakih in enakopravnih, da so preference tistih pri koritu vsiljene vsem? No, saj v resnici to ne preseneča – gre za sestavni del družbenopolitičnega sistema, ki ga gospa zagovarja. Tudi njen strankarski kolega Luka Mesec razkriva podobne tendence, ko vzklika, da je državno lastništvo v podjetjih še zadnji vzvod [centralnoplanske politike], ki ga imajo. In odgovarjam mu: saj! Natanko zato je privatizacija nujna.
A opozoriti sem vas želel na širšo sliko – ste opazili kako prevladujoča retorika o privatizaciji predpostavlja, da je Slovenija center sveta, njena podjetja pa mokre sanje kapitala širom vsaj te poloble, če ne kar obeh? Malo stika z realnostjo ne bo škodilo. Če se mi branimo investicij, gredo pač drugam. In hi-tech podjetja se namesto v Sloveniji odpirajo v Estoniji, hitre železnice gradijo na Poljskem in Češkem… Slovenske elite pa kikirikajo kot petelin na kupu gnoja. Prvi na vasi, zadnji v mestu.
Več lahko preberete v Financah.
