Smisel kvasa ni, da ostane sam zase, temveč, da se pomeša v moko. To velja tudi za socialni nauk Cerkve (SNC). SNC ne služi ničemur, če je zgolj “nauk”, zapisan v okrožnicah in knjigah, večina kristjanov pa ga niti ne pozna, kaj šele, da bi med seboj razpravljali o izkušnjah, ki izhajajo iz življenja po smernicah SNC.
Prvi korak torej je: organizirati javno razpravo o SNC! Vse se začne tu, ko čim več kristjanov in drugih ljudi dobre volje pozna principe SNC. Drugi korak je: deliti izkušnje, do katerih pride, ko SNC upoštevamo v vsakdanjem življenju. V Italiji je vsaj 90 skupin, ki preučujejo SNC. Kaj pa v Sloveniji? Imamo na Teološki fakulteti inštitut SNC, po župnijah skupine, ki SNC preučujejo?
Po zaslugi fundacije Giuseppe Toniolo iz Verone je v tem mestu, letos že četrtič, potekal festival SNC: razstave, okrogle mize, predavanja, predstavitve knjig, filmi, srečanja in soočenja glede ekonomije, dela, šole ter javne uprave. V štirih dneh, od 20. do 23. novembra, se je festivala udeležilo okoli 40.000 obiskovalcev, o festivalu poročajo mediji …
Kako razvijati človeško družino? Na napačni poti smo, če globalizacija postaja zgolj homologizacija. Mar ni “potrošniška družba” zgodovinska zabloda in polom človeške družine, ki vodi v propad naše civilizacije? Kriza, v kateri smo se znašli, in to ne prvič, ni le finančna kriza, temveč tudi kriza ekonomije, socialna in institucionalna kriza. Za izhod iz te krize ne zadostujejo stari recepti ekonomije. Ne zadostuje “razvoj”, ki je samo nedefinirana količinska rast. Zemlja ni le zemlja, je tudi čas! Potrošništvo je žal zunaj časa. V potrošniški družbi je čas klonil pred prostorom. Tehnika brez etike nas vodi v pogubo. Premalo je uspeti s “tržnimi nišami”, če podjetja niso družbeno odgovorna. Potrebno je izdelati vizije, ki bodo dolgoročne in bodo vplivale na življenjske stile. Tudi čas je dragocen vir, ki nam je dan. Velika večina politikov se ukvarja s prostorom (kako biti všečen v političnem in medijskem prostoru). Zelo malo politikov pa se ukvarja s časom, ki teče, s procesi, ki bodo omogočili stabilnost prihodnjim generacijam. Priča smo inerciji in celo nazadovanju glede izboljšanja kakovosti bivanja.
Papež Frančišek v apostolski spodbudi “Evangelii gaudium” pravi, da je čas nad prostorom, edinost nad konfliktom, poliedričnost nad uniformiranostjo. Temelj SNC je spoštovanje dostojanstva vsake osebe. Vera nas odpira za srečanje z drugim in Drugim. Vprašanje je: kako preraščam individualizem, egoizem in rasizem? Kako se soočamo s krivicami, obupom, lenobo, napuhom …? Imamo za to sploh čas? Imamo čas za SNC? Časa za to ne bodo našli tisti, ki ne najdejo časa, da bi poslušali otroke, ženo, moža, tisti, ki nimajo časa za molitev in prostovoljno delo. Paradoks je, da živimo v neprestani naglici, pripovedujemo, da “nimamo časa”, po drugi strani pa čas zapravljamo in razmetavamo. Leta in desetletja ne naredimo korakov, ki bi nam omogočili bolj kakovostno življenje. In to samo zato, ker nekateri ščitijo svoje privilegije, ker drugi fanatično vztrajajo pri “tradiciji”, pri vzorcih, ki so se že zdavnaj pokazali za škodljive.
Za uresničenje določenih idej je potrebno veliko časa, to so odločitve na “dolgi rok”, ki presega čas enega človeškega življenja, morda tudi več generacij. Zakaj ne bi sanjali o projektih, ki presegajo obdobje ene civilizacije? Odločitev za tako vizijo pomeni iti “preko samega sebe”, načrtovati scenarije, katerih sadove bodo uživali drugi.
Če želimo danes živeti na način iz preteklosti, smo zunaj časa, živimo v stereotipih in lažni varnosti. Potrebno je upoštevati realnost, upoštevati tudi četrto dimenzijo stvarnosti, sprejeti gibanje, spremembe in novosti. Namesto da ohranjamo stare prostore, se je potrebno odločiti za procese. V času srečamo revščino, bogastvo, zdravje, bolezni, greh, milost, sovraštvo, ljubezen, obup, krivice, zastonjskost, interese. Se vsega tega zavedamo?
Premalo je samo delati. Potrebno se je vprašati: kako delamo in zakaj delamo? Kako so v potekajoče procese vpleteni podjetja, banke, šole, sindikati? Če želimo biti v času, mora biti v središču prizadevanj človek in njegov integralni razvoj, s tem pa tudi varovanje stvarstva. Podivjana logika “profita za vsako ceno” nas ugonablja. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Potrebno se je soočati z globalizacijo, ki temelji na brezbrižnosti do človeka in narave. Kot pravi papež Frančišek, potrebujemo globalizacijo solidarnosti. Ekonomija je bistvena za rast skupnosti. Potrebno je soočenje glede odnosov med podjetji, bankami in sindikati, glede odnosov v podjetjih, glede povezanosti med vzgojno-izobraževalnimi ustanovami in podjetji. Potrebujemo politiko, ki bo upoštevala čas.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
