“Kdor ne podpiše, NI Sloven’c!” To je slogan, ki se je ta teden širil po slovenskih družabnih omrežjih. V javnost ga je vrgel urednik ugledne založbe in bliskovito se je razširil po spletu.

Ne, ničesar niste spregledali: nihče ni zbiral podpisov proti zajezitvi priseljevanja ali od mrtvih obudil pobudo proti gradnji ljubljanske džamije. Ni šlo za nespodobno spodbujanja šovinizma. Šlo je za to, da se je intelektualna vest naroda, ki je sicer razkropljena po univerzah in medijskih hišah, zbrala okoli časnika Mladina in začela zbirati podpise proti privatizaciji.

Opozarja nas, zbrana vest naroda, da utegnemo izgubiti nacionalno suverenost, da obstaja nevarnost, da nas bodo pokupili in zasužnjili tujci, in da se moramo zato vsi, od mladih prekercev do upokojencev, od industrijskih delavcev do menedžerjev in finančnikov, združiti v široko družbeno zavezništvo za obrambo nacionalnega interesa.

A lahko ste pomirjeni. Če poziv podpisnikov do potankosti ustreza definiciji nacionalizma, gre za pomoto, za nesrečno naključje. Ti ugledni gospodje in gospe so namreč vsi po vrsti napredni liberalci ali svetovljanski levičarji. Peticijo, ki jo krasi silhueta Slovenije, grozeče obkrožena s hijenami, so podpisali zato, ker menijo, da lahko pri zagovarjanju svojih, vsekakor legitimnih ekonomskih stališč uporabljajo nacionalistično retoriko.

A brez skrbi: ekonomski nacionalizem je zanje zgolj orodje v spopadu z globalnim neoliberalizmom, katerega usoda se, kot je znano, določa na Kranjskem.

Ekscesi nacionalnega interesa

Zagovarjanje nacionalnega interesa v gospodarstvu je že dolgo značilnost slovenske levice. V zadnjem desetletju se pri tem nikoli ni branila udarcev pod pas. Zagovorniki gospodarske politike, ki bi bila bolj naklonjena tujim naložbam, so bili po tekočem traku obtoženi narodnega izdajstva in podobnih nečednosti. Obsodili jih niso zgolj od uredniki, novinarji in drugi intelektualni poklici, kjer je zbrana sol naroda, temveč tudi visoki politični predstavniki. Še najraje v govorih na državnih proslavah in drugih forumih, kjer se napadani niso mogli braniti.

Ekscesov, ne le retoričnih, torej nikoli ni manjkalo. Navsezadnje manire, ki določajo naš javni diskurz, niso prav podobne popoldanski čajanki angleških podeželskih lordov. In tudi nasprotniki so jim radi vrnili milo za drago.

Cilji opravičujejo sredstva

Toda odkar je postalo jasno, da bo vsaj delna privatizacija podjetij v državni lasti neizogibna, so pri njenemu nasprotovanju postala dovoljena skoraj vsa sredstva.

Glavni urednik revije, ki je predlagala omenjeno peticijo, nasprotovanje “razprodaji državnega premoženja” razglaša za državotvorno dejanje, primerljivo, reci in piši, s slovensko blokado hrvaškega pristopa Evropski uniji (res, moralnopolitični vrhunec sodobne slovenske zgodovine), univerzitetni profesor, ki ga najdemo med podpisniki, na straneh iste revije nonšalantno razlaga o raznih prebavnih motnjah, ki mu jih povzroča pogled na zagovornike privatizacije, pri čemer bralcem ne prihrani detajlov svojega prebavno-političnega nelagodja.

Več lahko preberete na PlanetSiol.