Zgodovina pravne opredelitve genocida ni dolga. V letu pred koncem druge svetovne vojne jo je v svoji knjigi Axis Rule in Occupied Europe skoval Raphael Lemkin.1 Čeprav zavezniki hudodelstva genocida niso vključili v rationae materiae mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu2 je Lemkin zaključil, da so »izvedeni dokazi na sojenju v Nürnbergu podali popolno podporo konceptu genocida«.3. Pred nekaj dnevi smo obeleževali šestinšestdeseto obletnico sprejetja Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida. Pripravljalna dela za njeno sprejetje so se začela takoj po drugi svetovni vojni. Na pripravljalnih sestankih je sodelovala tudi jugoslovanska delegacija. Iz pripravljalnega gradiva (travaux préparatoires) konvencije izhaja, da je jugoslovanska delegacija sicer sodelovala na zasedanjih ad hoc odbora in šestega odbora OZN, vendar ne preveč dejavno in samostojno. Njeni delegati so zastopali stališča sovjetskega bloka, ki si je prizadeval za nekaznovanost storilcev hudodelstva in poudarjal predvsem pomembnost preprečevanja genocida. Ker njena vloga do sedaj ni bila pojasnjena, na kratko predstavljamo izbrane nastope in njeno delovanje na pripravljalnih sestankih in konferencah. Glede razumevanja izjav in nastopov jugoslovanskih delegatov je potrebno poudariti, da so vsa pripravljalna dela potekala neposredno po povojnih hudodelstvih zoper človečnost in po genocidu na Slovenskem in drugih območjih nekdanjih jugoslovanskih republik.
Jugoslovanski diplomat Bartoš je tako že na enem od uvodnih pripravljalnih sestankov omenil»veliko trpljenje judovskih in slovanskih narodov ter ugotovil, da je dejanje genocida obsodil ves svet«.4 Še zanimivejše je stališče, ki ga je predstavil jugoslovanski diplomat Bartoš, ki je omenil, da:
»je bila njegova država ena od tistih, ki so najbolj trpele zaradi genocida. Kljub temu jugoslovanska vlada z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se pripravljalci predloga z njo niso posvetovali niti s katero koli vlado drugih držav, ki so bile najbolj prizadete zaradi genocida, in da so predlog pripravili trije nevladni strokovnjaki. Preden se delo nadaljuje, je treba upoštevati tudi vlade držav, ki so utrpele največ, in druge. Genocid ni bil nič novega in ni bil nujno povezan z vojnimi hudodelstvi. Osnutek konvencije je lahko pripravljen šele po temeljiti študiji kraja, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje genocida.«5
Izjava takratnega jugoslovanskega diplomata v New Yorku ni presenetljiva, saj je takratna oblast na vse načine želela prikriti sledove za hudodelstvi in genocidom na slovenskem in drugem takratnem jugoslovanskem ozemlju, saj so civilisti zaradi dejanj jugoslovanskih oblasti trpeli največ. Takšne izjave jugoslovanskih diplomatov zato izzvenijo še posebej dvolično. Večina drugih držav zato pomislekov jugoslovanske delegacije ni upoštevala. Ne glede na to so se v tej izjavi lepo orisali nadaljnji koraki delegacije, ki je od začetka do konca pripravljalnih sestankov in konferenc navzven podpirala sprejetje Konvencije o preprečevanju in kaznovanju hudodelstva genocida, med pogajanji pa vseskozi zavirala njeno sprejetje. Tako nasprotje se je kazalo tudi pri naslednjih izjavah.
beri dalje ...
