Podpis pakta Ribbentrop-Molotov.
Da bi razumeli sodelovanje med nacisti in Stalinovimi komunisti – in navsezadnje tudi med nacisti in njihovimi zavezniki s komunisti v Jugoslaviji in v Sloveniji – moramo seči daleč v zgodovino. Od Bitke v ledu, kot imenujejo zmago Aleksandra Nevskega nad tevtonskimi vitezi ob jezeru Peipus daljnega leta 1242, se Rusi in Nemci na bojnem polju niso srečevali. Seveda je obstajalo trgovanje med nemškimi deželami in Rusijo in Peter Veliki je povabil številne Nemce v deželo v okviru svoje modernizacije Rusije, njenega obrata proti Zahodu. Značilno so se Nemci vključili v rusko elito in privzeli rusko istovetnost v službi carjem, celo sama Katarina Velika je bila nemškega rodu. V drugi polovici 18. stoletja sta si Prusija in Rusija – seveda ob sodelovanju Avstrije – razdelili Poljsko, nekoč velesilo, ki je v najboljših časih segala do predmestja Moskve. Številni Nemci so se naseljevali v rodovitni ruski stepi kot kmetski posestniki, v Rusijo so prihajali po poslih, imeli so obrt in industrijske obrate, skratka: skozi stoletja je sodelovanje med nemškimi deželami in Rusijo cvetelo. Do konflikta interesov je prihajalo še največ na Balkanu, kjer je bila glavi protiigralec Rusiji Avstrija. Carska Rusija se je štela za varuhinjo pravoslavnih narodov na Balkanu, v Boki Kotorski je celo imela svojo carsko vojno-mornariško akademijo in je imela Balkan za svoje vplivno območje. Avstrija pa je hotela svoje ozemlje razširiti do Soluna in Istanbula – in tu je na prelomu v 20. stoletje na plečih srbskega naroda prišlo do spopada za interesne sfere.
Če govorimo o kolaboraciji boljševikov z Nemčijo v času Oktobrske revolucije, ne moremo mimo revolucionarja, trgovca z orožjem, časnikarja Alexandra Helphanda – Parvusa. Ta ruski Jud – njegovo pravo ime je bilo Israel Lazarevič Gelfand – je imel genialno zamisel, da lahko v Rusiji revolucija uspe samo s pomočjo Nemčije. Zaradi njegovih prodornih analiz o stanju v Rusiji ga je že leta 1905 opazila nemška obveščevalna služba. Toda Parvusu se je šele leta 1917 posrečilo, da je za svoje načrte pridobil vrh nemške politike. Temu je gotovo botrovalo predvsem dejstvo, da je marca (po pravoslavnem-julijanskem koledarju februarja) 1917 prišlo v Rusiji do revolucije, ki je vrgla carsko družino Romanov, a je nadaljevala z vojno. Aprila je Nemčija v zapečatenem vagonu s statusom eksteritorialnosti prepeljala Lenina iz Švice v Rusijo in bistveno prispevala tako k izvedbi kakor tudi k uspehu oktobrske – boljševiške – revolucije. Nemški interes je bil zapreti vzhodno fronto, da bi bila nemška vojska, ki je bila do takrat razpeta med vzhodno in zahodno fronto, končno razbremenjena. Lenin in izvedba revolucije sta bila finančno popolnoma odvisna od nemških denarnih nakazil, prav tako vsa propaganda, celo izdajanje Pravde! Mesec dni po uspehu revolucije je sledilo premirje. 3. marca 1918 je bil podpisan mir v Brest-Litovsku, 15. marca 1918 je mirovno pogodbo ratificiral tudi kongres. Navzlic temu so bili v letu 1918 Nemci v dilemi, ali boljševike še naprej podpirati ali jih zrušiti. Obstoj in propad boljševizma sta bila v letu 1918 popolnoma v nemških rokah. Takrat je boljševike spet rešila nemška vlada. Cesar Wilhelm je sklenil, da nemška armada ne sme zasesti Moskve in Petrograda in je o svojem odloku celo obvestil boljševike. 23. junij 1918 je bil zgodovinski dan, ko je nemški cesar Wilhelm II. rešil boljševiški režim pred smrtno obsodbo.
Tukaj se ne bomo obširneje ustavili pri prikazu nemške vpletenosti v boljševiško revolucijo v Sovjetski zvezi. Toda vredno je izpostaviti naslednje: Lenin je leta 1917 s svojim delovanjem od znotraj razkrajal svojo domovino v vojni. Pripravljal je nasilen prevrat in ga tudi izpeljal. Z vsem tem je pomagal sovražniku (Nemcem), s katerim je bila njegova domovina v vojni. Z mirom v Brest-Litovsku, ki ga je mogoče označiti kot popolno kapitulacijo, je Rusija Nemčiji prepustila velika ozemlja, naravne vire, 73% železarske industrije in 75% premogovnikov. Poleg tega je Rusija Nemčiji s pogodbo v Brest-Litovsku priznala ogromne ekonomske eksteritorialne privilegije: »Nemčiji so bila dovoljena privatna podjetja znotraj socialističnega gospodarstva. … Prevzeli so privatno gospodarstvo, medtem ko je ruska vlada vodila podržavljena podjetja.« Vse to je mogoče označiti kot kolaboracijo s sovražnikom v škodo lastne države. Vlada Kerenskega je julija 1917 sklenila Lenina aretirati in mu soditi ne le zaradi načrtovanja državnega udara, ampak tudi zaradi veleizdaje. Lenin je pravočasno pobegnil na Finsko. Ker proces ni bil nikoli izpeljan do konca, se zastavlja vprašanje: »Ali je bil Lenin resnično veleizdajalec?« Ugledni pravni strokovnjaki opredeljujejo veleizdajo takole: »Veleizdaja je izkazana pomoč deklariranemu sovražniku države«; in tudi: »Državljan postane veleizdajalec s sodelovanjem pri nasilni revoluciji.« Pri Leninu obe opredelitvi sovpadata.
Izvedba projekta ruske boljševiške revolucije v času 1. svetovne vojne je pozneje za vse nemške politične režime, vključno z nacističnim, pomenila veliko moralno-politično hipoteko zaradi katere so Sovjeti lahko mirneje izvajali svojo krvavo boljševiško revolucijo. Toda po drugi strani je imela Nemčija od sodelovanja z boljševiki pomembne koristi. Boljševiki so Nemčiji dejansko omogočili, da je izigrala mirovne dogovore, sklenjene v Versaillesu 28. junija 1919, po katerih je imela Nemčija do zaveznikov »srčnega sporazuma [entente cordiale]« iz 1. svetovne vojne določene obveznosti, zanjo pa so veljale tudi določene prepovedi, predvsem glede nemške vojaške sile in industrije orožja. Vse to je po porazu nemška politična oblast zaradi krepitve svoje lastne vojaške moči izigrala in s Sovjeti po tajnem protokolu sklenila in izvajala nedovoljene vojaške dejavnosti na teritoriju ZSSR, predvsem v Ukrajini. Tako je sporazumno s takratno boljševiško vlado kršila Versajski mirovni dogovor.
Arhitekt vojaškega sodelovanja med Rusijo in boljševiki je bil po Versaillesu vrhovni poveljnik general Hans von Seeckt, ki se je že leta 1919 začel tajno pogajati s Sovjetsko zvezo, da bi ta pomagala ustvariti novo nemško vojsko. A tudi Lenin je bil zainteresiran za vojaško sodelovanje z Nemčijo in je leta 1921 zaprosil za nemško vojaško pomoč pri reorganizaciji Rdeče armade. Od leta 1925 so se sovjetski častniki udeleževali tajnih tečajev skupaj z nemškimi oficirji v nemškem generalnem štabu.
Zanimivo pa je, da si je komunistična Sovjetska zveza že na začetku 20. let prizadevala za sodelovanje z nemškimi nacisti (nacionalnimi socialisti!). »Celo glasilo nemške komunistične stranke, Die Rote Fahne, je ponudilo svoje strani nacionalsocialistom, s katerimi so v prvem obdobju prirejali komunisti tudi skupna zborovanja. Včasih so komunistični plakati nosili celo oba grba: kljukasti križ kot simbol nacizma in rdečo zvezdo.« To sodelovanje samo po sebi ni bilo nič nenavadnega, saj so prav Marxovi spisi predstavljali temelj tako eni kot tudi drugi ideologiji. Marx in Engels sta bila predhodnika modernega političnega genocida. Januarja leta 1849 je Engels v Neue Rheinische Zeitung pisal o tem, da bo v času socialnih revolucij treba uničiti v Evropi cele narode – Engels je omenjal Baske, Srbe, Škote in Bretonce – kot nepripravljene na revolucijo. Marx je napovedoval, da »se bodo morali razredi in rase, preveč slabotni, da bi obvladovali nove (revolucionarne, op. U.Š.) življenjske okoliščine, umakniti«. Propasti bodo morali v revolucionarnem holokavstu. Sodelovanje nacionalsocialistov in nemških komunistov se je končalo s Hitlerjevo prepovedjo leta 1923. Toda s tem se ni končal socialistični značaj Hitlerjeve stranke. Še leta 1925 je Göbbels trdil, da »je bil Lenin največji človek, takoj za Hitlerjem in da je razlika med komunizmom in tem, kar verjame Hitler, zelo majhna« (in s to trditvijo je izzval pretep!). Pozneje se ni nacizem v javnosti nikoli vzporejal s komunizmom, toda v notranjem krogu svoje stranke je Hitler vedno priznaval svoj dolg Marxu. Zaradi te ideološke sorodnosti je bila kolaboracija med boljševizmom (komunizmom) in nacizmom povsem drugačna kot kolaboracija boljševikov z Nemci pred nastopom nacizma.
Sodelovanje med nacisti in komunisti je zajemalo številna do takrat nepredstavljiva področja. Gestapo se je šolal pri NKVD, delegacije nemškega Gestapa in SS so se prihajale v Rusijo učit, kako postaviti koncentracijsko taborišče. Že vsaj od leta 1937 je NKVD izročala Gestapu nemške komuniste in Jude, ki jih je večina končala v koncentracijskih taboriščih. Kot se danes kaže, so bili podlaga za takšno sodelovanje številni pisni sporazumi. Nič čudnega, da je Molotov v svojem nagovoru Vrhovnemu sovjetu 31. oktobra leta 1939, dva meseca po skupnem sovjetsko-nemškem napadu na Poljsko, med kritko Anglije in Francije poudaril naslednje: »Zločinsko je, spustiti se v vojno … za ‘uničenje hitlerizma’.«
beri dalje ...
