Foto: Grega Sulejmanovič.

Ko sem pred časom pisal o poslavljanjih, nisem mislil, da bo članek zbudil takšen odmev. Odmev tišine! Kako naj si jo razlagam? Da nas je branje usmerilo k razmisleku o nas samih, o lastnih preživetih izkušnjah? Da je o tem težko govoriti? Priznam, ob pisanju sem se na trenutke počutil nekako morbidno. Vsaka zapisana beseda je hote ali nehote priklicala v spomin mnogo bolečih spominov. Poslavljati se vsemu navkljub ni lahko, vedno je boleče.

V resnici se sploh nočemo poslavljati. Najtežji je začetek procesa poslavljanja, ko z razumom in nato tudi s srcem spoznamo, da je potrebno v življenju narediti korak stran ali korak naprej – v nekaterih situacijah velja bolj eno, v nekaterih bolj drugo –, če hočemo ohraniti sebe, svojo identiteto in svojo integriteto. Takrat se pojavi tisoč lepih slik iz preteklosti, ki kot lažni demoni polnijo srce s praznim upanjem, da se „mogoče pa še da“. Toda tudi v tem kontekstu velja tisti rek, da naj se človek, ko enkrat „položi roko na plug“, ne ozira nazaj.

Obdobje po slovesu

Preden se zgodi v času in prostoru, preden se materializira, nas je slovesa od pomembnih oseb našega življenja neskončno strah. Čeprav si predstavljamo, kako bo življenje potekalo potem, je v resnici vse ena sama velika neznanka. Pred neznanim pa človek nagonsko čuti nelagodje, tremo, strah. A ko je slovo enkrat za nami, nas navadno preplavijo mešani občutki.

Na eni strani začutimo odrešenost, veselje, da je list v knjigi življenja (končno) obrnjen. Ljudje opisujejo slovo kot osvobojenje, zdi se jim, kot bi jim s prsi padla neskončna teža. Številni povedo, da so po odhodu ali potem, ko so ostali sami, začutili osvobojenje na telesni ravni. Dobesedno: nenadoma so lahko spet zadihali s polnimi pljuči.

Na drugi strani se ni mogoče izogniti občutku praznine in vprašanjem, ki se porajajo. Kaj zdaj? Kako zapolniti prosti čas ali čas brez obveznosti, ki se nenadoma pojavi? Kam in v kaj usmeriti svoje življenje, svojo življenjsko moč?

Kako preživeti?

Receptov seveda ni, toda iz lastne izkušnje in iz pripovedovanja ljudi o tem, kako so preživeli križpotja življenja, v katerih so se razšle njihove poti s pomembnimi osebami njihovega življenja, lahko izluščimo nekatera dragocena spoznanja:

Živite po slovesu svojo vsakdanjost naprej kar se da „normalno“. Po najboljših močeh skrbite za otroke, če jih imate, srečujte se s prijatelji, ne prekinjajte stikov, hodite v službo, ne zapirajte se v svoj mali svet. Vaše življenje je še vedno vaše, je edino, ki ga imate, zanj ni razen vas samih odgovoren nihče drug. Ljudje se prav tega slednjega v obdobju po slovesu najbolj zavemo.

Naredite načrt življenja. Razmislite, kako boste preživeli vsak dan, vsako minuto posebej. Bodite ravno prav zahtevni in popustljivi do sebe.

Ohranjajte zdrav ritem vsakdanjega življenja. Vsakdanjik naj bo raznolik, pester, napolnjen z vsem, kar vas gradi na telesni, duševni in duhovni ravni.

Začnite s čim novim. Razmislite o svojih neuresničenih željah, načrtih, o stvareh, ki zaradi drugih obveznosti doslej še niso prišle na vrsto. Posvetite se (zanemarjenim ali) novim hobijem, študiju, pridobivanju novih veščin. Če vam ostaja kaj časa ali če se vas loteva dolgčas, se vključite v kakšno za vsa smiselno dobrodelno dejavnost. Živeti za nekaj ali za nekoga je pomembna pot osmišljanja lastnega življenja.

Skrbite za zdrav življenjski slog. Začnite se gibati, teči, telovaditi, poskrbite za zdravo prehrano. To zlasti pomaga, da se ne prepustimo takim ali drugačnim razvadam. V osamljenosti, ki jo po slovesu vedno občutimo, lahko razvade močno načnejo človekovo življenje.

Pogovarjajte se o svojih občutkih in doživljanju svoje situacije. Pomembno je, da svojih stisk ne tiščimo v sebi, ampak da najdemo zaupanja vredno osebo – prijatelja, sodelavca, sorodnika, duhovnika, terapevta –, s katerimi se lahko pogovarjamo o svojih najglobljih doživljanjih, razmišljanjih, stiskah, vprašanjih. Globoki in iskreni pogovori v obdobju po slovesu nam pomagajo bolečino spreminjati v izkušnjo, ki nas spodbudi k osebnostni rasti. Trpljenje in bolečina postaneta vir notranje moči samo v primeru, če nam uspe v njima odkriti neki smisel. Prav ubesedenje bolečine z zaupanja vredno osebo je pogosto ključen, nujen korak pri iskanju novega življenjskega ravnovesja.

Opomin

Predpraznični zapis o poslavljanju je predvsem opomin, da si je potrebno prizadevati za graditev odnosov s pomembnimi osebami našega življenja. Poslušanje vesti pri vzpostavljanju tesnih odnosov v življenju, zavestna graditev partnerskega odnosa, načrtovanje skupaj preživetih trenutkov in ohranjanje notranje motivacije za pogovor ter za osebnostno in skupno rast so najboljša preventiva, ki nam prihrani veliko nepotrebnih bolečih obdobij v življenju. Dnevi, ki so pred nami, so ponovno priložnost za negovanje in osvežitev naštetega.

Pripis uredništva: Mag. Martin Lisec je logoterapevt, mediator, predavatelj.Več: stopinje.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• Poslavljanja Vstopili smo v advent, v tisti čas leta, ki vsakič znova spomni na začetek konca koledarskega leta. Ko vabi advent v tišino notranjega pričakovanja, se...
• Polnost življenja Življenje je mozaik. Pester, barvit, s tisoči odtenkov. A kakorkoli razmišljamo, kakovost našega življenja se meri po človekovi moralni drži ter kakovosti in globini odnosov,...
• Zdravljenje s pogovorom Večkrat sem imel v preteklosti že namen pisati o smislu in vlogi psihoterapevtske pomoči. Tokrat me je k temu spodbudila oseba, ki je prejšnji teden...
• Svetovni dan preprečevanja samomora Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2003 proglasila 10. september za Svetovni dan preprečevanj samomora. Čeprav se je število samomorov po podatkih Statističnega urada RS v...