Povejmo stvari, kot so: demokracija je težavna stvar. Dolga leta je veljala za žaljivko. Ko jo je oče modernega konservatizma Edmund Burke konec 18. stoletja razglasil za “najbolj nesramno vseh oblik vladanja”, ni govoril le v svojem imenu, niti nemara v imenu “nazadnjakov”: izrazil je prevladujoče mnenje evropskega razsvetljenstva.

Demokracija je vladavina ljudstva. Torej vladavina množice. Torej vladavina povprečja. Torej vladavina vsega, kar spada k pretežno bednemu življenju povprečnega človeka: prostaštva, zavisti, svetohlinstva, neobčutljivosti, neukosti, grobosti. Sistem, kjer v vsakem trenutku obstaja nevarnost, da bo hinavski konformizem množic prevladal nad zapletenimi nenapisanimi pravili spodobnosti, ki varujejo avtonomijo osebnega življenja posameznikov ter vzdržujejo dostojnost javnega diskurza.

“Ljudstvo je preveč neuko, da bi se lahko umno odločalo”

Liberalci, ki so bili tradicionalno zelo občutljivi tako do varovanja zasebnosti kot do kultiviranosti javne sfere – ah, dobri stari časi –, so bili še sto let po Burku skeptični do demokracije. Tudi pri nas, torej v rajni Avstriji. Tavčarjeva kritika klerikalizma je bila v enaki meri polemika proti mračnjaštvu kot proti demagogiji. Ljudstvo je preveč neuko, da bi se lahko umno odločalo. Podlega strastem in s tem postaja žrtev dežurnih demagogov. Danes so to farji, jutri, kdo ve – socialisti. Zgodba o težavnosti “slovenskega narodnega značaja” izvira iz tistih časov.

Zanimivo je, da so enake hibe – konformizem, praznoverje, prostaški egalitarizem – pri svojih ljudstvih odkrivali liberalci po vsej Evropi. In povsod iskali posebne zgodovinske razloge, zakaj “smo taki, kot smo”. Odgovori so bili različni, podobno poljubni, nauk pa praviloma isti: ljudstvu ne gre zaupati.

En vodja, eno kraljestvo

Ko so evropske množice začele vstopati v javno življenje, so s svojimi manirami liberalce in konservativce le še utrdile v tem prepričanju. Njihovo mnenje so prevzeli številni socialisti, ki so verjeli, da je treba ljudstvo strumno disciplinirati pod vodstvom avantgardne partije. Podobno so trdili fašisti in drugi zagovorniki “trde roke”.

Toda vsi drugi sistemi so še slabši

Dve svetovni vojni in kak ducat revolucij je bilo potrebnih, da se je na stari celini uveljavila Churchillova misel, da je demokracija najslabši sistem – z izjemo vseh drugih.

K temu je pripomoglo spoznanje, ki ga je prvi razdelal Alexis de Tocqueville, francoski liberalec, ki je v prvi polovici 19. stoletja opisal delovanje demokracije v ZDA. Tocqueville je kot kultiviran aristokrat izhajal iz dvomov o demokraciji, a je kljub temu iz Amerike prinesel sporočilo: demokracija deluje. Še več: deluje dobro.

Čeprav je javna debata, ki se odvija na ameriških trgih in v necenzuriranem bulvarskem časopisju, bolj groba in sploščena kot v aristokratskih salonih in uglajenih meščanskih kavarnah starega sveta, so Američani na splošno bolj informirani, svobodoljubni in odporni proti skrajnosti.

Kako ne zdrseti v vladavino drhali

Demokracija namreč ljudi uči odgovorne svobode. Iz podložnikov ustvarja državljane, ti pa imajo pravico, ki je bila v klasičnih republikah domena ozke elite: pravico, da so dejavni in odgovorni člani svoje skupnosti. Najboljši sistem je ravno zato, ker se morajo v njem najširši sloji prebivalstva truditi, da vzdržujejo vrline, nujne za odgovorno svobodo, saj jim v nasprotnem primeru grozi zdrs v vladavino drhali.

Demokracija je torej najboljši sistem natanko zato, ker lahko postane najslabši; ker zahteva neprestano čuječnost do nevarnosti, ki jih rojeva njena lastna logika.

Med mehanizmi, ki preprečujejo, da bi se “najboljši sistem” sprevrgel v najslabšega, je svoboda govora.

Svoboda govora je gnoj

Povejmo stvari, kot so: svoboda govora je gnoj. Tako kot je gnoj nujen za rast kulturnih rastlin, je svoboda govora nujna za plemenitenje odgovorne svobode. V njej sami ni nič privlačnega ali plemenitega. Tako kot gnoj zaudarja in iz nje se hranijo najodvratnejši paraziti.

Večina stvari, ki kroži v necenzurirani javni sferi, so v najboljšem primeru neumnosti. V najslabšem pa obrekovanja, manipulacije, diskreditacije.

Od medijev ste pričakovali ali celo zahtevali, da služijo vašim voajerskim nagonom

V zadnjih tednih smo v Sloveniji lahko ta gnoj opazovali v vsej njegovi smrdljivosti in odurnosti. Govorim o mariborski šolski aferi.

Nepremišljeni pobalin, ki je posnetek objavil na spletu, si je naložil velikansko moralno breme, od katerega si bo, če je v njem količkaj spodobnosti, težko opomogel. Toda nič manj kot on ste za smrt mariborskega ravnatelja odgovorni vsi tisti, ki ste si posnetek ogledali, ga komentirali, se lahkotno smejali ali zgražali ob njem, pričakovali ali od medijev celo zahtevali, da služijo vašim voajerskim nagonom, in si sploh vzeli pravico, da ravnate kot moralni razsodnik v zadevi, okoliščine katere so vam bile – in so vam še vedno – skoraj povsem neznane.

Če ste kristjani in vas je dejanje vznemirilo kot škandal – kar nečistovanje na javnem mestu, kot so šolski prostori, nedvomno je –, bi se morali spomniti na besede iz Matejevega evangelija: “Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči.” Na štiri oči je metafora, ki lahko v sodobni družbi pomeni marsikaj: nebrzdanega javnega zgražanja gotovo ne.

Če niste kristjani, se vprašajte, od kod vam pravica, da ste dejanje, ki je po posvetnih kriterijih kvečjemu manjši prekršek (seksa na javnem mestu – kar učilnica nedvomno je – zakon ne dovoljuje), obravnavali kot dogodek nacionalnega pomena, ki kliče k vašemu modrovanju.

beri naprej >>>>