Za razliko od številnih soljudi negujem zdravo navado, da redno berem članke in knjige avtorjev, s katerimi se v izhodišču niti malo ne strinjam. To se morda zdi nekoliko mazohistična praksa; praviloma je res. Je pa tudi najboljši način, kako spoznati in razumeti, kako razmišljajo ljudje, s katerimi se znajdemo na nasprotnih okopih.

Pred dvema tednoma smo se doma lotili velike čistke: izkoristili smo naključje, da smo vsi beroči člani družine imeli nekaj prostih dni in se odločili, da bomo naredili nekaj reda na preobloženih knjižnih policah našega doma. Med pozabljenimi naslovi smo mdr. našli Failed States: The Abuse of Power and the Assault on Democracy (2006), eno bolj znanih knjig ameriškega jezikoslovca in političnega aktivista Noama Chomskega. Brez oklevanja sem vzkliknil: »To bom pa jaz vzel!«

Takoj sem se lotil branja. Danes sem zaključil.

Branje Chomskega me je spominjalo na slab seks. Kot debata, iz katere se nikakor ne moreš izvleči, ali zabava, na kateri se zadržuješ v nedogled, čeprav ti je v resnici dolgčas, in se zato vedno bolj napijaš, ne da bi se pri tem zabaval. Ali pa kot povabilo k prijateljevemu stricu, ki dela »ful dober domač šnopc«, in potem se moraš skremženo smehljati in hvaliti, čeprav bi mu najraje zabrisal štamperli v gobec. Prijatelju, namreč, ne stricu. Stric je pač samozadovoljen kmet, si misliš, ampak prijatelj … ***! Ne vem, kako bi razložil. Od znamenitega ameriškega intelektualca sem pričakoval bolj dodelane argumente od tistih, ki jih srečujem v fragmentih njegovih tekstov in člankih, ki jih moji kolegi objavljajo na družabnih omrežjih. Ugotovil pa sem, da je to to: naj sem se še tako trudil, da bi se angažiral z njegovimi argumenti, nisem mogel mimo ugotovitve, da je vse skupaj žalostna farsa in da so v njej glavni problem tisti, ki jo vzdržujejo. Ko sem knjigo prebral do konca, mi je postalo jasno: ljudje, ki se navdušujejo nad Chomskem, niso pripravljeni, da postanejo vodstvena elita v državi. Kljub temu bom napadel strica, čeprav se mi malo smili.

Ena od stvari, ki me je najbolj motila – celo travmatizirala – pri Chomskem, je antidemokratična marela, ki pokriva vse njegove analize in izpričuje brutalno sovraštvo do političnega liberalizma in večstrankarskega sistema. Ta nevarna antiliberalna fiksacija ga vodi v opravičevanje proti-zahodnih kritik, brez prevelikega obzira do tega, od kod prihajajo. Branje Chomskega je kot srečanje z zadetim skvoterjem, ki ti nabija klasično mantro, »Zahod je drek … ljudske demokracije, Kuba in Venezuela: to zažiga, stari«.

Avtorjevi globoki protidemokratični predsodki pridejo na dan pri uporabi besedišča. Seveda, jezik vedno izdaja določena ideološka izhodišča, temu ne moremo ubežati, vendar je pri Chomskem poljubnost, s katero operira s politično terminologijo, naravnost osupljiva: na številnih mestih brez vsakršne refleksije aplicira pojme, kot je imperializem, na Združene države in Izrael, in nikoli ne dvakrat pomisli, preden uporabi nalepko nacizma in fašizma za označevanje kateregakoli pojava ali gibanja, ki ga hoče diskvalificirati. Stil, ki ga uporablja Chomsky, se skorajda ne razlikuje od idejnega arzenala aktivistov evropske radikalne levice. Ko sem ga bral, sem moral večkrat preveriti, ali sem še vedno doma ali sem se slučajno pomotoma znašel na mitingu Združene levice.

Poleg fiksacije – tako značilne za ljudi z nizko politično in osebno kulturo, tako na levici kot na desnici –, s katero vsak pojav primerja s fašizmom ali nacizmom, Chomsky kaže podobne simptome selektivnega internacionalizma, za katerimi boleha naša plemenita antifašistična levica. Izjave, kot so »Putin je dober, ker se upira zahodnemu imperializmu,« so postale leitmotiv, ki veselo odzvanja v naših logovih, nekoliko komično pa se sliši, ko se srečajo s svojo logično dvojčico: »Milošević je bil žrtev ameriškega nasilja, ker je bil levičar in se je upiral zahodnemu prodoru na Balkan«. Nekaj takega trdi naš avtor in dokazuje, da Milošević ni vedel ničesar o pokolih, ki so jih izvajale srbske milice v Bosni. Za tako trditev je, to je treba priznati, treba imeti jajca. Malo manjka, da bi Republiko Srbsko začel hvaliti kot spontani eksperiment asimetričnega federalizma.

Več lahko preberete na portalu Kritika konservativna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Sorodni Prispevki:

• M. Avbelj, Delo: Ideja evropske Slovenije Javni diskurz v Sloveniji stagnira, slovenska republika pa je zastala in se počasi, a vztrajno balkanizira. Ponovno drsimo nazaj v uzance in okolje, iz katerega...
• B. Senegačnik, Zaveza: Od česa je trava zelena? Sanje in spoznanja o Evropi »Tam je še zrak drugačen, še trava bolj zelena … ja, tako mi govori oče in je vedno slabe volje,...
• M. Tomšič, PlanetSiol: Zvoki socialističnih siren “Izoliranost od realnosti” ni ovira. Pomembno je, da se nekaj dobro sliši, ne glede na to, kakšne učinke ima v resnici. Neznosna privlačnost zavožene ideologije...
• M. Miklavčič, Zarečeno: Naši ljubki berlinski zidovi Minuli vikend je minil v znamenju praznovanj ob obletnici podrtja Berlinskega zidu, ki nekoč ni pomenil le politične, kulturne in socialne ločnice, temveč je predstavljal...