Slovenija je imela nekoč enega najrazvitejših obvezniških trgov v širši regiji. Več kot polovico tržne kapitalizacije ljubljanske borze so bile obveznice. Država je nakupe, sicer zgolj državnih obveznic, tudi spodbujala. Lahko so se uporabile za davčno olajšavo. S takimi ukrepi je država financirala proračunske ukrepe v času, ko so bili tuji finančni trgi težko dosegljivi in zelo dragi.

Lahko gremo še nazaj v zgodovino, ko so se z obveznicami gradile železniške povezave, denimo od Kranja do Tržiča – ta je bila zgrajena leta 1908 in odpravljena sredi šestdesetih. Večina nas niti ne ve več, da je ta železniška povezava sploh obstajala, kaj šele, da bi vedeli, kako se je financirala. Tudi dolenjski krak železnice, ki je bil zgrajen še v 19. stoletju, se je delno financiral z izdajo obveznic. Še pred drugo svetovno vojno so z obveznicami posamezne projekte financirale tudi družbe v Sloveniji in izdajali so jih celo slovenski partizani med drugo svetovno vojno. Res je, povsem komercialno so si partizani z izdajo obveznic izposojali italijanske lire za financiranje svojih aktivnosti.

Povsem normalno je, da si v času, ko morajo banke zelo paziti, komu in koliko posojajo, podjetja del finančnih virov poiščejo na trgu. Pravzaprav je žalostno, da se Slovenija instrumentov kapitalskih trgov otepa bolj, kot so se jih partizani med drugo svetovno vojno. Ne gre zgolj za slabo mnenje, ki so si ga vlagatelji ustvarili ob zadnjem podržavljenju NLB in NKBM. Država že več kot desetletje skoraj načrtno diskreditira trg kapitala v Sloveniji. Vse, kar je poskušala postaviti s privatizacijo v začetku devetdesetih, je šlo v franže.

beri naprej >>>>>