Foto: Novi glas.

Ko zapišemo na list papirja besedi „morala“ in „moraliziranje“, pogledamo korena besed in preštejemo črke, sicer opazimo nekaj razlik, ki pa se, etimološko gledano, ne zdijo ključne. Dejanska razlika med besedama se pokaže, ko ju spustimo v areno življenja in človekove izkušnje.

Morala je, kot pojasnjuje Fran, nekaj, „kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega“, oziroma, je „priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj“. Moraliziranje je, po istem slovarju, „izrekanje sodb s stališča morale“. V vsakdanji rabi ima beseda moraliziranje slabšalen prizvok in pomeni širokoustenje o moralnih načelih, ki jih oseba, ki moralizira, dobro pozna, z njimi žuga in podučuje druge, a jih sama v svojem konkretnem življenju ne uresničuje in jim ne sledi pri delovanju. Moraliziranje v prvi vrsti opredeljuje razkorak med besedami in dejanji osebe, ki se sklicuje na moralo in žuga z njo.

Zgodba za poduk

V mesecih po meteorskem vzponu Mira Cerarja na mesto predsednika vlade gledamo kot na filmskem platnu šolski primer sesipanja moralne avtoritete (relativno) mladega, vsem znanega in spoštovanega profesorja. Vsa leta od osamosvojitve naprej je bil medijsko predstavljan kot neoporečen vrhunski strokovnjak za različna pravna vprašanja, posebej ustavna. Njegova mnenja, ki jih je izražal na miren, prepričljiv način, veljala za dokončna. Ker je ustvarjal vtis nepristranskosti, je pri ljudeh zbujal zaupanje ter tiho strinjanje s svojimi stališči in pogledi. Rdeča nit njegovih komentarjev in ocen so bile besede o vrednotah, etiki in morali.

Ta podoba se že pol leta sesipa kot hišica iz kart.

beri naprej >>>>