Znamenje v Kobilju v Prekmurju Foto: Aleš Čerin
Kot smo dejali v zapisu “Ne, kakor ga daje svet”, se je nekdaj še zadnji vernik v procesiji ob prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi zavedal, kako je miroljubno sobivanje med ljudmi in narodi nekaj utopičnega, ker so se ljudje nekoč še kako zavedali, da je v srcu vsakega človeka tudi nasilje, da torej ta destruktivna sila v nas močno deluje.
Zdi se, da se je v zadnjih desetletjih v Cerkvi to načrtno želelo pozabiti, skupaj s tem pa se je odpravil tudi tisti velikanski trud, ki je potreben, da se ta sila v sebi obvlada, se disciplinira, saj sicer kaj lahko privede ne le do uničenja okolice, temveč tudi do samouničenja. Pravzaprav današnji človek živi v neki iluziji, da zanj nekatere stvari ne veljajo več. Misli, da ni več grešen, omejen, krhek in umrljiv. Četudi je današnji človek kristjan, ali vsaj zase pravi, da to je, se želi slepiti, da je nesmrten že v tem zemeljskem življenju. Zato prihaja do zanimivega pojava, ko kristjan “razvitega sveta” noče vojne zase, ne zanimajo pa ga kaj dosti, če ga sploh zanimajo, vojne drugih. Kar poglejmo, koliko je kaj zanimanja za naše brate po veri v Egiptu, Siriji, Iraku in še kje. Za nas, ki sedimo v udobnem naslanjaču in vse to spremljamo po televiziji ali internetu, je vse kvečjemu neki spektakel, vsekakor pa nekaj, na kar smo se že navadili. Kakor smo se že navadili na neko čudno krščanstvo, ki ne potrebuje več Kristusa kot Boga in Odrešenika, ampak ga kvečjemu pojmujemo kot nekega modrega učitelja, od katerega vzamemo le tisto, kar nam ustreza, ostalo pa zavržemo. Želimo potemtakem krščanstvo kot neki ne natančno določen moralni nauk, kjer pa želimo le moralo brez dolžnosti in odgovornosti, torej takšno, ki posameznika k ničemur ne zavezuje. Želimo vero brez odpovedi in askeze, saj onkraj našega človeškega obzorja ni več nikakršne večnosti, ni ničesar več. Toda, ali je to prava pot? Antikrist Vladimirja Solovjova je nežno šepetal, kako je “Kristus prinesel meč, jaz pa bom prinesel mir”. Danes mislimo, da bomo nasilju, ki nikakor ne preneha in tudi ne bo prenehalo, zoperstavili s pacifizmom, ker najbrž mislimo, da se bomo na ta način znebili tiste zadnje instance, ki nas vse čaka, torej smrti. Mislimo tudi, da se bomo znebili nujnosti izbire in odločitve za dobro ali za zlo. Zato izbiramo nove izraze za vse tisto, kar nam ne ustreza in česar bi se radi znebili, ali bi radi vse to vsaj odstranili iz našega mišljenja. Kaj postavimo na mesto tistega, česar bi se radi znebili, je najbrž na očeh vseh – vsemogočno tehniko, medicino … V našem primeru smo na neki način ritualizirali vojno in terorizem, le da gre pri tem za neko povsem “laično” obredje, ker je tisto versko postalo odvratno. Kako se torej zoperstaviti nasilju v družbi, kjer bi v televizijski studio kot simpatičnega gosta povabili koga, ki obglavlja ljudi? Se bomo temu morda zoperstavili po naših cerkvah, kjer je bolj važno prirediti obred, ki bo čim bolj zabaven in barvit, Kristusovo krvavo žrtev pa smo pospravili na podstrešje, da niti ne govorimo o tem, kam je šla ideja boja v krščanskem verovanju? Boj je izginil iz katoliške Cerkve na račun potovanja, saj je “vojskujoča se Cerkev” postala zgolj še “potujoča”, torej je neka sekundarna lastnost Cerkve, ki seveda tudi potuje proti nebeškemu cilju, a ne predvsem in ne samo, postala primarna označba. Naše življenje namreč ni nikakršno miroljubno potovanje, razen če si zatisnemo oči in si zablokiramo možgane, da tega ne bomo več opazili, četudi je evidentno.
beri naprej >>>>
