Priznam, da se ponavljam kot stara pokvarjena plošča. Toda ko se v vsakdanjem življenju soočam s pogledi t. i. povprečnih Slovencev na aktualno politično in družbeno dogajanje, postajam celo sam naveličan in vedno bolj prepričan v jalovost svojega lastnega publicističnega ustvarjanja.
Vse pogosteje se pri iskanju mnenj na internetnih omrežjih soočam z bridko resnico, da se Slovenci očitno nismo pripravljeni iz zgodovine nič naučiti. Prav na dan reformacije sem v odzivu na pisanje evropskega poslanca Lojzeta Peterleta zasledil takšen odziv: »Rešitev za ljudi je, čimprejšni razpad evropske unije ter propad demokracije in cerkve, zavladati bi moral zopet komunizem.« Zapis, ki ga citiram, ni lektoriran in ga navajam dobesedno, vseeno pa ne bi preveč razglabljal o duhovni in intelektualni stopnji avtorja citata. Sem pa po njegovi fotografiji sklepal, da je očitno še mlad, verjetno rojen celo po osamosvojitvi Slovenije. Ničkolikokrat sem namreč že zasledil podobna stališča s strani »mularije«. In da ne bo kdo mislil, da je to logična posledica materialne revščine – obujanju komunizma so praviloma najbolj naklonjeni tisti, ki jim nič ne manjka in nemalokrat ne živijo od dela svojih rok. Presenetljivo? Zame prav gotovo ne. Prej deja vu.
Ljudje smo že na splošno nagnjeni k temu, da radi posegamo po raznih instant rešitvah. Navsezadnje, če bomo malo pokukali tja, kjer se izvajajo terapije ob pomoči bioenergij ter raznih skomercializiranih izročil vzhodnih oz. azijskih (nekrščanskih) verstev, bomo presenečeni, koliko je med uporabniki katoličanov, ki sicer zahajajo k maši vsako nedeljo in na vsak malo večji praznik. Njihovo iskanje rešitve svojih problemov v vzhodno-religijskih praksah je na nek način razumljivo, saj nikoli niso izkusili, kaj zmore Božja beseda, Sveti Duh, molitev, itd. Zato je tudi praznik vseh svetih za njih še vedno suhoparni »dan mrtvih«. Tudi na področju politike ni nič drugače. Vsesplošna apatičnost in serijska razočaranja ob vedno novih in novih prevarah – zadnja se je zgodila s Cerarjem, vendar očitno ne bo poslednja –rojevajo miselnost, da politikov ne potrebujemo, zato je najbolje, da jih kar ukinemo. Prostora za nek trezen in racionalen premislek torej praktično ni več. In prav to je humus, preko katerega je pred osmimi desetletji v Nemčiji na oblast prišel tedaj karizmatični Adolf Hitler.
Latinska beseda »illusio« pomeni samoprevaro, utvaro ali slepilo. Slovar slovenskega knjižnega jezika izraz »iluzija« opredeljuje kot predstavo, ki je navadno optimistična, vendar ni osnovana na resničnosti. V zvezi s tem omenja tudi izraz »deziluzija«, ki pomeni razočaranje, odpravo oz. izgubo iluzije. Dejansko brez iluzij v realnem svetu ne bi mogli preživeti – denimo, v času slovenske pomladi smo bili nekako zaslepljeni z iluzijo, da zapuščamo obdobje komunizma in nekdanje skupne države, torej gremo v novo obdobje ekonomsko uspešne in demokratične samostojne Slovenije. »Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!« je na plebiscitni večer leta 1990 vzkliknil dr. Jože Pučnik, ki nedvomno velja za očeta slovenske pomladi. Tudi on se je moral soočiti z iluzijo in deziluzijo glede slovenske politike – nemara je v začetku devetdesetih let še naivno upal, da so komunisti končno sprejeli demokratična pravila igre, in da lahko pride celo do združitve tedanje SDP s »svojimi« socialdemokrati. Prav to pa se je izkazalo za veliko iluzijo, pravcato slepilo slovenske tranzicije. Če ne drugega, je afera Depala vas 1994 marsikaj postavila na svoje mesto. A mnogi so se iluzionizmu prepuščali še naprej. In še danes verjamejo iluziji o slovenskem sodstvu, ki je bojda neodvisno od politike ter po kakovosti primerljivo z ostalimi evropskimi državami z daljšo demokratično tradicijo. Tudi če iz zapora čudežno odkoraka padli tajkun in vidni član Foruma 21 Bine Kordež.
beri naprej >>>>
