Včasih imam kot kritičen državljan občutek, da je praktično vso dogajanje v državi dejansko neke vrste norišnica – kot da bi spremljal podobe iz sanj ali gledal predstavo iz zakladnice drame absurda. In dejansko Slovenija vse bolj postaja nekakšen Absurdistan.

O čem govorim? Namreč o tem, da živimo vkleščeni med dva svetova. Ne samo med tem, kar je, in tem, kar naj bi bilo (torej med realnostjo in željami), pač pa tudi v nekakšni shizofrenični situaciji, ko se v nenormalnih razmerah obnašamo, kot da je vse normalno. Naj mi bralke in bralci oprostijo, ker se ponavljam kot stara plošča, toda nekomu, ki od blizu opazuje vse hujše nesmisle neokomunistične Slovenije, se mora obrniti želodec, ko mu začnejo celo tisti, ki so prvi poklicani k preroškemu nastopu proti moralnemu razkroju slovenske družbe, »srati« po glavi, češ saj imamo vendar normalno politiko, normalne medije, normalno sodstvo. Vse je krasno v Sloveniji – morda zato, ker smo se na bedo že tako ali tako privadili in izgubili upanje, da bo kdaj boljše.

Zgodbo o slovenskih absurdih bi lahko začeli z novo epizodo v boju proti nekemu »princu teme«, ki menda ne sodi v slovenski parlament. Parlamentarna večina je namreč 15. oktobra odločila, da Janezu Janši preneha poslanski mandat. No, pravzaprav tega sploh ni izglasovala, pač pa je glasovala o tem, ali je Janšev mandat veljaven. Ker je za ta sklep glasovalo veliko premalo poslancev, se je Državni zbor zgolj seznanil. S čim? S tem, da je Janši poslanski mandat prenehal. Zakaj že? Ker je bil obsojen (že pred volitvami) na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. In tu se absurdi šele začnejo. Ne samo, da je šlo v tem primeru za povsem politično in ne strokovno odločitev, pač pa so parlamentarni pravičniki pozabili, da je Janša po njihovi logiki pravzaprav ves čas nezakonito sedel v parlamentarnih klopeh (mandat je pač moral biti že od začetka neveljaven, ne pa šele od sredine oktobra dalje), oni pa so navkljub svojemu boju za pravno državo to celo dopuščali. Drugi velik absurd te zgodbe pa je v tem, da je koalicija (s satelitskimi strankami Zavezništvo Alenke Bratušek in Združeno levico) že pred tem preko mandatno volilne komisije poslala državnemu zboru sklep, o katerem naj se odloči. Sklep se je glasil: Janšev mandat je veljaven. Verjetno tega ne bi storili, če ne bi bilo trdnih zagotovil, da bo ta sklep (ki je bil po mnenju te iste večine nezakonit!) padel. Toda vzemimo hipotetično situacijo, da bi bil ta sklep potrjen. Bi v tem primeru državni zbor ravnal nezakonito, ker bi potrdil že tako neveljaven poslanski mandat? Absurd na kvadrat. Seveda za tistega, ki zna razmišljati. Za tiste, ki sprejemajo te informacije po liniji najmanjšega odpora, bo odstranitev Janše iz parlamenta »zmaga pravne države«. Tako kot razvpita sodba v zadevi Patria. In potem se pojavi še en absurd: potezo parlamentarne večine podpre več kot dve tretjini anketirancev v Delovi anketi.

Pravzaprav je res komično spremljati dogajanje, ko ima človek občutek, da je Janez Janša največji problem Slovenije in da je z njegovo politično likvidacijo Slovenija v veliko boljšem položaju. A pozabite na to – dokler bo Janša živ, bo problem. Tudi če bo v Dobu ostal do konca svojih dni. Nekdanjo premierko Alenko Bratušek, ki je nedavno doživela največji flop v svoji politični karieri, namreč močno skrbi dejstvo, da bi nekateri utegnili celo nasesti domnevni dezinformaciji, da je Janša politični zapornik. Saj je bil vendar obsojen po vseh veljavnih pravilih in z vsemi dokazi. Sicer posrednimi, a to so še vedno dokazi, kajne? Pa nič ne de, če je predsednik vrhovnega sodišča v času prejšnjega režima kot sodnik in zvest hlapec totalitarnega režima »tepihoval« razredne sovražnike. Nič ne de, če je sedanji generalni državni tožilec prav tako v času prejšnjega sistema obtožil dva duhovnika, ker sta si drznila postaviti in blagosloviti križ na mestu, kjer se je zgodil krut komunistični pokol (Lajše). In se jima ni opravičil niti po tistem, ko sta morala že po osamosvojitvi Slovenije sama (!), torej na lastne stroške, zahtevati revizijo postopka. In sta bila oproščena in oprana krivde. Toda opravičila svojih rabljev nista dočakala. Kako naj potem povprečen Slovenec verjame v neodvisnost sodstva – še zlasti če upošteva poudarke iz dosedanjih govorov generalnega sekretarja borčevske zveze, ki tako rekoč že povsem brez dlake na jeziku poziva k novi boljševiški revoluciji? Kot da tista iz obdobja 1941-1945 ni bila dovolj.

beri naprej >>>>>