Ne vem, če je pri nas kdo opazil, da se v Rimu, v okviru škofovske sinode o družini (5.-19. oktober 2014), dogaja teološki spopad brez primere v zadnjih desetletjih med modernistično in pravoverno strujo v katoliški Cerkvi. Primerljiv je verjetno le dogajanju okrog 2. vatikanskega koncila ali okrog okrožnice Humanae vitae Pavla VI.
Napovedana bitka
Da bo do spopada prišlo, se je vedelo že vsaj od začetka letošnjega leta, ko sta dala to jasno vedeti kardinala Walter Kasper in Gerhard Müller preko raznih intervjujev in izjav. Iz izjav prvega je bilo namreč očitno, da namerava z vso resnostjo uveljaviti na sinodi svoje predloge o spremembi cerkvene pastoralne prakse (in nauka) glede »koruznikov«, ločenih, ločenih in ponovno poročenih ter homoseksualcev. Iz Müllerjevih izjav pa je bilo jasno, da misli z vso resnostjo tem namenom nasprotovati, ker nasprotujejo nauku vere. Vse od začetka je bilo čutiti, da ima Kasperjeva stran podporo pri samem papežu Frančišku (ki je Kasperja v enem izmed prvih angelusov označil kot teologa, ki mu je posebej pri srcu) in v »progresistično« čutečem delu episkopata. Vendar v času priprav na sinodo je postajalo vse bolj jasno, da ima tudi Müllerjeva stran za sabo kar nekaj močnih podpornikov. Njihovi glavni predstavniki (med katerimi je kar nekaj kardinalov) so tik pred sinodo izdali knjigo z naslovom Ostajati v Kristusovi resnici. Poroka in obhajilo v katoliški Cerkvi, s katero so opozorili na težo teoloških argumentov, ki stojijo za njihovimi stališči.
V igri so »pridobitve« 2. vatikanskega koncila
Vendar je jasno, kot je omenil v sredinem intervjuju avstralski kardinal George Pell, da so teme v zvezi z zakonom in družino v resnici le »vrh ledene gore«. Za kakšno goro v resnici gre, pa je najbrž jasno vsakomur, ki je vsaj približno sledil diskusiji v Cerkvi v zadnjih desetletjih, ki se je odprla prav posebej v pontifikatu Benedikta XVI.: gre za vprašanje vrednotenja rezultatov 2. vatikanskega koncila, ki ob pogledu že na številčno stanje katolištva, kot vemo, niso najbolj spodbudni. Papež Ratzinger je skušal razumeti koncil v okviru hermenevtike kontinuitete z dotedanjim naukom in ne v okviru hermenevtike preloma z njim, ki je bila (in je še) močno prisotna v Cerkvi. S tem je skušal usmeriti Cerkev k ponovnemu ovrednotenju teološkega in liturgičnega bogastva predkoncilskega časa. Zastopniki takega teološkega pogleda, ki je bil obenem v veliki meri lasten že teologiji Janeza Pavla II. (npr. v Veritatis splendor), so škofje in kardinali, ki na sinodi zastopajo Müllerjevo stran. Papež Bergoglio pa, kot vse kaže, želi s podporo Kasperjevi strani do konca izpeljati program koncila v smislu hermenevtike preloma. Gre za smer, kakršna je v Cerkev vstopila na začetku 20. stoletja s t.i. modernistično teologijo, kateri je bilo zlasti lastna težnja po odpravi za katoliški nauk značilnih normativnih elementov (zapovedi) v imenu posameznikove svobode religioznega čustvovanja.
beri naprej >>>>
