kar ne pojdite gledat tega filma. Vse, kar lahko od Inferna Vinka Möderndorferja profitirate duhovnega, lahko z nekoliko več intelektualnega napora, toda podobno svobodno popačeno izveste iz medijev in iz političnega programa Združene levice (z veliko začetnico).
Po nepreverjenih podatkih je film stal milijon in pol evrov. Za slovenske razmere solidno razkošno. Ampak če Möderndorfer res verjame v to, kar je posnel, potem bi bilo bolje, če bi se sam, prostovoljno – ali če ne bi šlo drugače, pač pod prisilo Filmskega sklada – kot režiser odpovedal temu filmu, celemu, od prve do zadnje (113.) minute, in podaril sredstva socialno ogroženim družinam.
It’s other people’s money, anyway!
Nalašč sem demagoško tendenciozen, ker mi ne preostane drugega, kot da se pred režiserjem in njegovim filmom branim z istim orožjem, kot me napada on.
Ljudje životarijo, umetnik pa s polno ritjo vsega – ali vsaj davkoplačevalskih sredstev – posname o tem film za milijon in pol evrov! Milijon in pol, da bi opozoril na krivice! Milijon in pol za kinematografizacijo napol realnega, napol fiktivnega stanja socialnega duha! Milijon in pol, ki ni bil porabljen za to, da bi tisoč družinam plačali zapadle račune za elektriko in vrtec in jih pošteno nahranili! Milijon in pol, vržen stran zato, da bi nam bilo nerodno, ker so med nami reveži, mi se pa za to ne zmenimo!
Si predstavljate, kakšen halo bi zagnala združena levica (z malo začetnico), če bi nekdo z dekretom prepovedal financiranje filmskih socialnih dram in ukazal prerazporeditev sredstev za pomoč ogroženim družinam?
Sociala pa ni samo v opustošenem stanovanju v postsocialističnem bloku nekje v Mostah ali na Vodmatu, kjer je film posnet. Tudi v centru je – v Kinu Komuna.
Pridem prejšnji teden skratka gledat tja Inferno. Box office je zdaj za šankom. (Tako kot recimo v celjskem Cineplexxu.) Natakarica me vpraša, kaj bom. Videti je presenečena, da ne bom kave, temveč vstopnico za kino. Ko klikne na sedež, se mi zdi, da bom edini gledalec. Nisem presenečen: pred nekaj meseci, ko sem v Komuni gledal Sivolasega žigola, nas je bilo v dvorani pet. Biljeter pri stopnicah pa je videti vesel, ko mu pomolim vstopnico: »O, danes bosta pa dva,« reče. »Ojej,« odgovorim, vajenec v kramljanju, »jaz pa sem se že veselil, da bom imel cel kino zase.«
Sredi dvorane dejansko sedi priletna gospa. Odločim se, da bom sedél dve vrsti pred njo. Ko stopam med sedeži, se nekako v zadregi gledava. Pomislim, da je v tej dvorani duhov tako kot v hribih, kjer se spodobi pozdraviti človeka, ki ga srečaš, četudi ga ne poznaš. Pozdravim, skratka, ona odzdravi, beseda dá besedo. V dveh minutah, dokler ne ugasnejo luči, tako izvem, da je v bistvu prišla gledat svojega pravnuka, ki v Infernu igra sina glavnega junaka. Pravi tudi, da ni bila v kinu že dvajset let in da bi ga najraje gledala na kaseti. Malo še pošimfava Kolosej (kjer hvala bogu še ni bila), navržem še nekaj približnih podatkov o padanju obiska v kinematografih – ed è subito inferno.
Inferno ni čisto zanič film, do njega imam druge pomisleke.
Naslov je zgrešen in zavajajoč, tako kot časopisni naslovi. Glavni junak Mare ni grešnik, ki bi si zaslužil pekel. Njegovi grehi so samo nepotrpežljivost do sociale, v katero je padel, pa trma, pretiran ponos in vzkipljivost. Še maščevalen ni. Pokončen človek, trden, s trdo kožo. Ob vsem tem, kar se mu dogaja, bi se večina ljudi že zdavnaj fentala. On pa ne. On hoče samo delati in biti za to pošteno, četudi minimalno plačan.
Dalo bi se nekako preživeti, da je film – objektivno gledano – neznosno depresiven. Prav, videli smo že veliko depresivnih, morečih, turobnih, zateženih filmskih zgodb, ne nazadnje tudi in predvsem slovenskih. Moram pa pri skorajda polni zavesti in po še kar dobrem spominu reči, da verjetno še nikoli nisem gledal tako zelo – poudarjam: tako zelo – neznosno depresivnega filma.
Več lahko preberete v Pogledih.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
