Prizadevanja katalonske regionalne vlade za izvedbo posvetovalnega referenduma o neodvisnosti Katalonije povzročajo v zadnjih tednih vse večje skrbi španski vladi v Madridu. Pa ne le njej. Večina ostalih španskih političnih strank prebivalcem Katalonije ne priznava pravice, da sami odločajo o svoji prihodnosti, kaj šele o neodvisnosti. Še več, španski dominanti mediji se izogibajo pluralni razpravi o tem perečem vprašanju.
Katalonska regionalna vlada se že zadnji dve leti pripravlja na organizacijo posvetovalnega referenduma o neodvisnosti Katalonije, a se vedno znova sooča z ustavnopravnimi preprekami. Katalonsko prebivalstvo jo pri prizadevanjih večinoma podpira. Čeprav se morda zdi, da priprave za posvetovalni referendum v zadnjih tednih stopnjujejo, večjega napredka ni videti.
Oba tabora sta se namreč usidrala vsak ob svojem bregu, pri čemer se (ne)vede nahajata v brezizhodnem položaju. Španska vlada vsako razpravo o neodvisnosti ali povečanju katalonske avtonomije označuje kot napad na španski ustavni red. Da španska ustava priznava samo en narod – smo že pisali – kot tudi o nesmiselnosti vztrajanja pri takšni suhoparni pravni opredelitvi pojma narod. Empirično dejstvo je, da v Španiji živijo vsaj trije narodi, če ne še več, če uporabimo katero izmed širših definicij. Nasprotni tabor pa že dobro leto vztraja na izvedbi posvetovalnega referenduma o neodvisnosti. Hkrati se postavlja vprašanje ali so vrata za katalonsko neodvisnost res priprta, kot so bila denimo pri nas, pred štiriindvajsetimi leti, za izvedbo plebiscita. Zagovorniki katalonske neodvisnosti se morajo tako otepati očitkov, da zlorabljajo demokratične institucije za »neumen katalonski nacionalizem«, kot se je v nedavnem pogovoru za revijo Razpotja izrazil Marcus Pučnik.
Prejšnjo soboto, 27. septembra, je Artur Mas, predsednik katalonske vlade z odlokom razpisal posvetovalni referendum za 9. novembra 2014. Datum referenduma je čisto pred vrati, zato mu nekateri očitajo, da želi referendum organizirati na vrat na nos, kar naj bi se njegovi iniciativi v prihodnje zagotovo maščevalo. Odlok o posvetovalnem referendumu tako v 2. členu določa, da je namen referenduma sodelovanje pri odločanju o politični prihodnosti Katalonije. Odlok v 3. členu volivcem postavlja dve vprašanji, in sicer: »a) Ali želite, da Katalonija postane država ? Da/ne. Če je odgovor pritrdilen: b) Ali bi želeli, da postane neodvisna država? Da/ne?«. Njegov 4. člen pa določa, da bodo lahko na posvetovanju sodelovali vsi, ki imajo stalno prebivališče na ozemlju Katalonije, kot tudi Katalonci, ki so pri katalonski upravnih organih prijavljeni kot Katalonci s stalnim prebivališčem v tujini. Kot poudarjajo njegovi podporniki, referendum ne bo zavezujoče narave, zaradi česar naj tudi ne bi nasprotoval španskemu ustavnemu redu.
Po objavi odloka se se na katalonsko regionalno vlado in civilnodružbene organizacije, ki posvetovanje podpirajo, skoraj enoglasno usule kritike. V osrednjih španskih medijih v zadnjih dneh tako narašča nastrojenost zoper prizadevanja katalonske regionalne vlade za izvedbo posvetovalnega referenduma. Takšno zaostrovanje mnenj je malce nepričakovano, še posebej pri enem izmed vodilnih evropskih časnikov El Pais, ki je sicer znan po svoji objektivnosti, četudi je svetovnonazorsko blizu španskim socialistom. Španska državna televizija je denimo napačno prevedla govor britanskega predsednika vlade po škotskem referendumu, ko je govoril o enotnosti štirih britanskih narodov, in ne le enega kot so ne(hote) poročali španski novinarji.
Zunanjim opazovalcem se zato ustvarja vtis, da so se vse pomembnejše španske politične skupine, z redkimi izjemami, združile v nasprotovanju katalonskim iniciativam, ne da bi dopuščale niti najmanjšo pluralistično razpravo o reformah španske ustavne ureditve. K njej je vse španske politične skupine v svoji prejšnji odločbi o katalonski deklaraciji o suverenosti pozvalo Špansko ustavno sodišče. Predsednik španske vlade je v tej luči pred dnevi vehementno izjavil, da razprava o reformah bodoče španske ustavne ureditve ne sodi med prioritete njegove vlade. Ahilova peta nasprotnikov katalonske neodvisnosti je zato njihova arogantnost in samovšečnost. Takšne izjave in dejanja nehote spominjajo na izjave in dejanja v obliki groženj nekaterih jugoslovanskih in tudi slovenskih politikov tako pred kot tudi po plebiscitu o slovenski neodvisnosti. Arogantnost je nekatere tedanje politike drago stala. Vprašanje je, kako se bo zadeva iztekla v katalonskem primeru, saj tudi nekatere zagovornike katalonske neodvisnosti označuje prevelika gorečnost in neučakanost.
Več lahko preberete na Ius-info.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
