Kako ste našli pot v Misijonsko družbo?
Po rodu sem iz Godoviča, iz vasi, ki je še v koprski škofiji, a na meji z ljubljansko. V Misijonsko družbo me je še kot gimnazijca privabil vonj po knjigah. Še kot gimnazijcu so se mi zdeli vera, Cerkev, evangelij neločljivi od študija, od iskanja resnice. Občudoval sem srednjeveškega teologa Tomaža Akvinskega, ki je znal združevati vero in razum – in nič se mi ni zdelo lepšega od tega. Med lazaristi sem našel prav to. Še kot gimnazijec sem se med njimi že počutil domačega, čeprav sem se skupnosti pridružil kasneje, v času študija na Univerzi v Ljubljani. Svoje odločitve nisem nikoli obžaloval. Nasprotno, z leti je v meni le raslo spoznanje, da je bila moja odločitev prava – zame najboljša.
V Svetem pismu in Cerkvi ste iskali smisel svojemu življenju?
V župniji smo vedno imeli odlične župnike. V času moje mladosti sta v župniji delovala g. Janez Lapanja, za njim pa g. Vinko Kobal. Oba sta znala razkrivati lepoto in bogastvo evangelija. Nič na tem svetu se mi ni zdelo bolj vzvišeno in čistejše, kakor je to evangelij v vsem svojem bogastvu in plemenitosti. Imamo seveda veliko različnih vrednot, ki so pomembne, a nobena se mi ne zdi pomembnejša od evangelija. Evangelij je zame čista gotovost in si ne znam predstavljati, da ne bi bil v službi oznanjevanja evangelija. Vse drugo bi se mi zdelo premalo. V evangeliju čutim življenje, ki ne more nikoli usahniti.
Kakšno je stanje duha v naši domovini?
Slovenija je duhovno in kulturno del Evrope. A je na slabšem, saj je še vedno ujetnica komunizma, ki je bil po svojem bistvu nečloveški. Slovenija se temu duhu komunizma noče dokončno odpovedati. Evropa pa je ven-darle prostor demokracije ter etičnih in pravnih norm. Ne mislim, da je v Evropi vse lepo in prav – a njeni cilji so jasni: demokracija in dostojanstvo človeka. Slovenija pa je še vedno ujetnica laži, ki jo je zasejal komunizem; o tem sem vedno bolj prepričan.
Nas tepe nejasen odnos do preteklosti?
V Sloveniji se ta dva duhova – duh komunizma in duh Evrope – še vedno tepeta med seboj. Res je, da na naši stari celini vpliv evangelija usiha. Človek je kot najvišje vrednote sprejel visok življenjski standard in dober zaslužek, dobra izobrazba in udobno življenje, storilnost, uspešnost in zadovoljstvo. V tej družbi storilnosti pa je vedno več ljudi, ki jim ti cilji niso dosegljivi; čutijo se neuspešne, prizadete, zagrenjene, oropane. Tem postaja življenje žalostno breme.
Evangelij pa razmišlja drugače – ne razmišlja storilnostno, ampak darovanjsko. Naj omenim misel sobrata Pedra Opeke: »… več kot daješ, več prejmeš.« Pa tudi to: »Kdor daje, je bolj srečen kot tisti, ki prejema.« Tu je skrivnost veselja: veselje je pravo, če ga z drugimi delim; in če z drugim delim to, kar imam. »Bog ljubi veselega darovalca,« pravi apostol Pavel. V tem je skrivnost evangelija. Misel: »Več ko bom imel, bolj bom vesel,« je prevara.
Ali ni v ozadju tega vprašanje svobode?
Vse krščanske vrednote so nekaj vredne le, če jih živim v notranji svobodi. Ljubiti, odpuščati, verovati – te drže bi bile prazne, če se zanje ne bi svobodno odločal. V sodobni družbi je svoboda najpomembnejša vrednota – to ni narobe.
Tudi Jezus je govoril o svobodi.
Jezus je odrešenik, »osvoboditelj«, generator svobode. A vsa zunanja svoboda je prazna, če postanem suženj samega sebe in svoje sebičnosti. V to past se je ujel sodobni človek, ne da bi se tega zavedal. Misli, da je svoboden – v resnici je suženj samega sebe. Zato se sodobna družba sesuva sama v sebi. Iščemo vedno nove pravice, pozabljamo pa, da človeka dela človeka njegova človečnost, odgovornost. Na njej temelji prihodnost; svobodo moramo živeti odgovorno.
Odgovornost je sad ljubezni do bližnjega.
Odgovornost pomeni znati odgovoriti. Ali nekoga, ki me ogovori, opazim, se zanj zmenim, mu prisluhnem, začutim njegovo žalost ali veselje, se z njim solidariziram, mu ponudim svojo besedo, svoj pogled, svoj čas in zakaj ne samega sebe? To pomeni »biti odgovoren«. Vse Sveto pismo je šola, v kateri Bog človeka uči odgovornosti, odgovarjanja. Kaj sta storila Adam in Eva v raju, ko ju je poklical Bog? Skrila sta se; človek beži pred odgovornostjo.
Nesproščenost je posledica vasezagledanosti, sebičnosti, nezmožnosti, da bi človeku odgovorili?
Da, velikokrat ne odgovorimo, se ne odzovemo, spimo. Filozof Jürgen Habermas, Nemec, eden najpomem-bnejših filozofov, ugotavlja, da človek še nikoli ni živel v pravno bolj urejeni državi kakor danes, a je kot držav-ljan zaspal: ne ljubi se mu več hoditi na volitve, izgublja pa tudi čut za solidarnost in vživljanje v drugega. To je le posledica izgube občutka za odgovornost, ki ga starši in vzgojitelji že otrokom ne uspejo privzgojiti. In zakaj ne? Zato ker je na Zahodu v krizi avtoriteta. Brez zdrave avtoritete pa so starši in učitelji le mešetarji, ki z otroki kupčujejo, namesto da bi jih vzgajali. Kriza avtoritete je danes dejstvo.
Tu se postavlja vprašanje o vzgoji, samovzgoji?
Tu je najpomembnejša vzgoja. Sociologi pravijo, da izgubljamo duhovno kulturo. Rod za rodom so stoletja in tisočletja naši predniki mlademu človeku privzgajali vedenjske vzorce, običaje. Mladi človek se je teh vzorcev, običajev držal. Jasno mu je bilo, da mora živeti pošteno; da mora nekaj dati na svojo čast; da mora spoštovani starejše itd. Zakaj? Odgovor je zelo preprost: ker je tako prav, ker »so me tako doma naučili«. Ti vzorci danes kopnijo kakor sneg spomladi. Filozof Nietzsche je dejal: »Že dolgo zapravljamo kapital svojih prednikov.« Kultura naših prednikov se izgublja; človek z vedno manj kulture pa je v svojih reakcijah vedno bolj podoben živali; pusti, da ga kakor živali vodijo goni; njegova kultura ni več dovolj močna, da bi se gonu uprla in ga obvladala.
Na kmetih so rekli: Več generacij je postavljalo kmetijo, nato pa je eden vse zaigral.
Odlična primerjava …
Kultura je torej privzgojena?
Dve poti sta: ena navzgor, druga navzdol. Pot navzdol je lažja, lahkotnejša, prijetnejša, brez napora, teče sama od sebe; tej poti sledi današnja kultura ugodja, »lušnega«. Dokler gre navzdol, je prijetno. A s tem, ko sem se prepustil padcu navzdol, zapravljam moč, ki me je prej držala zgoraj. Druga je pot navzgor; ta je trud, preseganja samega sebe, vzpenjanje. Ta ne gre sama od sebe; od mene zahteva napor, ki pa me krepi in me utrjuje v človeškosti.
Živimo torej v času zapravljanja kulturno-duhovnega bogastva?
Da, odločamo se za to, kar je lažje in prijetno in kar prinaša ugodje. Vzemimo primer nedelje. Množice danes ob nedeljskih dopoldnevih hitijo v veletrgovine, ne da bi kdo kaj kupil. Prijetno se je naslajati ob gledanju neskončne vrste mičnih izdelkov. Druga možnost je iti k bogoslužju, k maši, a to ni mikavno – morda se mi zdi celo dolgočasno. V resnici pa so to trenutki, ko človek vstopa vase in v srcu premišljuje ob likih, ki mu jih bogoslužje prinaša – npr. ob likih egiptovskega Jožefa, usmiljenega Samarijana ali očeta, ki čaka izgubljenega sina na hišnem pragu. To so liki, ki jih bogoslužje kakor seme polaga v naše srce in nam omogočajo, da se duhovno spreminjamo, poglabljamo in rastemo, da se bomo v težkih trenutkih znali odločati v duhu teh plemenitih pripovedi, ki so prave zakladnice človečnosti. Kaj pa človek, ki nedeljo preživi »v prazno«? Tudi sam bo ostal prazen, brez duha, ki bi mu v težkih trenutkih navdihoval prave, dobre, plemenite rešitve. Zato ga bo takrat odnesel »živalski instinkt«.
Kaj pove pogled v slovensko družbeno situacijo?
Zakaj je Slovenija tako zelo drugačna? Zato ker je najgloblje v sebi razdeljena. Ne najdemo skupnega imenovalca, skupnega jezika. Eni govorijo en, drugi drugi jezik, kakor tujci. To je posledica komunizma. Zdi se, da so slovenski komunisti bistvo komunizma izpeljali do konca in v človeku ubili zmožnost »odpuščanja«, človečnosti. Tega komunisti v drugih deželah niso uspeli izpeljali; morda niso bili tako inteligentni kakor naši. Isti jezik pa bomo govorili le, če bomo zmožni drug drugemu odpuščati. Če tega ne bomo zmožni, ne bomo našli istega jezika. V knjigi Padle maske (str. 414) Zdenko Roter, ki mu je znano dno duše slovenskega komunizma, govori o partizanskem poveljniku, ki je zase v pijanosti pripovedoval, kako je »streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano.« In Roter dodaja: ta človek je Kučanu zameril, ker se je udeležil spravne slovesnosti v Kočevskem rogu. Tu, v nezmožnosti odpuščanja se zlo dotakne svojega dna – to zlo še danes obvladuje Slovenijo. Pomislimo, da sta se na slovesnosti ob 70-letnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji 6. junija letos simbolično rokovala francoski in nemški veteran – v znamenje sprave. Poglejmo Nelsona Mandelo, ki je po sedemindvajsetih letih zapora ob nastopu predsedniške službe kot posebnega gosta v prvo vrsto povabil svojega ječarja. »Odpuščanje osvobaja dušo in odganja strah,« je bilo njegovo geslo. K medsebojnemu odpuščanju je v soboto, 7. junija, pozival tudi škof Glavan na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu – isti dan pa je druga stran razglašala: »Smo proti temu, da se tiste, ki so s fašisti sodelovali, zdaj razglaša za žrtve in se jim postavlja spomenike.« Kako je mogoče, da pri nas besede »prosim za odpuščanje« ali »odpuščam« nimajo moči. Besedi »odpuščanje« je življenje dal Jezus na križu; ali je slovenski komunizem to besedo ubil?
Odpuščanje je zajeto v ljubezen do bližnjega, vendar ljubezen zahteva resnico in pravico.
Ni ljubezni brez resnice in ni resnice brez ljubezni. Ljubezen in resnica sta dva obraza istega …
Vrhunec ljubezni je odpuščanje; to je najtežja preizkušnja ljubezni – ko ljubezen zmore odpustiti, je diplomirala iz ljubezni. Odpuščati pa ni mogoče slepo, naivno, v romantičnem zanosu. Odpuščanje predpostavlja priznanje krivde; odpustiti je mogoče tistemu, ki spozna svojo krivdo in jo prizna. Odpuščati nekomu, ki krivde ne prizna, bi pomenilo potrjevati krvnika v njegovi krivičnosti in mu dati prednost pred žrtvijo. Tako bi žrtev dodatno naredili žrtev. To pa ni cilj odpuščanja. Takšno odpuščanje bi bilo krivično, ostalo bi neizpolnjeno in prazno.
Pri nas je medijski prostor še vedno bolj naklonjen nekdanjim krvnikom kakor žrtvam. Zato se žrtve bojijo izpovedati krivice, ki so jih bili deležni; bojijo se rafala poniževanj in novih diskreditacij. Ko se oglasi žrtev komunističnega sistema, jo mediji hitro oblepijo z oznakami »kolaborant«, »izdajalec«, »fašist« …
Pojma »novinarska svoboda« in »pošteno poročanje« … tega ne znamo uskladiti?!
Večina slovenskih medijev je pristala na ravni rumenega tiska, ki živi od prenašanja praznih govoric in škodoželjnosti. Vzemimo Delo! Kaj si je to privoščilo na račun kardinala Rodeta! Časopis je na vso moč na prvi strani širil nepreverjeno govorico, ki se je kasneje izkazala za čisto neresnico. Ko se je moralo Delo opravičiti, je temu namenilo dober stavek, objavljen na prvi strani tako, da je tudi najbolj izurjenemu očesu ostalo neopazno. Delu ni šlo za resnico – šlo mu je za škodovanje. Naročniki so zaslutili pokvarjene namene uredništva in v nekaj dneh je časopis izgubil nekaj tisoč naročnikov. Čudim se, da drugi naročniki še vztrajajo pri naročnini, kakor da si želijo, da jih nekdo z lažjo »vleče za nos«.
Večina slovenskih medijev je po duši »rdeča«, ker se napajajo iz rdečega kapitala; obenem pa je tudi »rume-na«, ker je pijana senzacij. Mediji, ki po svetu veljajo za resne, ne morejo živeti od prenašanja senzacij. Senzacionalno poročanje ne služi resnici; in ko resni bralci to ugotovijo, gredo k nasprotnemu časopisu. V Sloveniji te možnosti ni, zato bralci ostajajo odjemalci vedno istega dnevnika. Vse življenje bom naročen na Delo ali na Dnevnik, ker nasprotne izbire ni. Ti pa svoje bralce utapljajo v senzacionalističnih, fantastičnih zgodbah, mikavnih za dušo, a praznih po vsebini. Slovenski bralec je tako ujetnik senzacionalističnih poročil, ki ne vzgajajo k resnicoljubnosti, ampak usmerjajo k linčanju, k izživljanju nad posamezniki, ki se jim pripisuje krivdo za vse zlo v družbi. Za dežurnega grešnega kozla imajo Janeza Janšo, ki ga vse od osamosvojitve dan za dnem črnijo in diabolizirajo.
beri dalje ...