Atentat na habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu, je sprožil prvo svetovno vojno. Čez dober mesec dni je bil svet v vojni. Nasproti sta si stala dva vojskujoča se tabora: centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) ter antanta (Velika Britanija, Francija in Rusija), Italija je sicer ob začetku spopadov razglasila nevtralnost.
Dejanski vzroki za vojno so seveda precej globlji in o krivdi je težko razpravljati brez poznavanja razmer na začetku 20. stoletja. Pod pokrovom je sicer vrelo že nekaj časa, vendar nobena od sil ni bila pripravljena sprožiti vojne. Nekateri zgodovinarji imenujejo čas 19. stoletja dolgo stoletje, saj ga štejejo od francoske revolucije leta 1789 pa vse do začetka prve svetovne vojne leta 1914. Svet so spreminjale francoska in industrijska revolucija ter t.i. pomlad narodov; rodila se je ideja nacionalne države, beseda kapitalizem pa je pridobivala veljavo v družbi in gospodarstvu. Razglasitev Nemškega cesarstva leta 1871, kar so Prusi po zmagi nad Francijo opravili kar v Versaillesu, pomeni nastanek močne regionalne sile. Gospodarsko, vojaško in politično močna Nemčija se je kmalu razvila v največjo silo v srednji Evropi in hkrati spodkopala dotedanje razmerje sil. Del tega procesa je predstavljala tudi zasedba kolonij v Afriki in Aziji ter ustvarjanje mogočne mornarice. Slednje je zaskrbljeno spremljala predvsem Velika Britanija, saj je Nemčija odprto in neposredno izzvala njeno pomorsko prevlado na svetovnih morjih.
Nemško vojaško misel in usmeritev sta konec 19. stoletja utelešala veliki admiral Alfred von Tirpitz (1849–1930) ter grof Alfred von Schlieffen (1833–1913), načelnik generalštaba nemške vojske. Slednji je pripravil znameniti von Schlieffnov načrt za bojevanje Nemčije na dveh frontah. Leta 1894 je pod vtisom skupne moči francosko-ruske koalicije pričel s pripravo načrta, ki bi v prihajajoči vojni omogočil nemško zmago. Njegovo razmišljanje je šlo v smeri, da je vojna neizbežna. Predvideval je, da se bo Francija mobilizirala hitreje, vendar je imela Rusija večjo vojsko. Zato je vse do svoje smrti načrtoval, da bi s hitrim in močnim sunkom vdrl v severno Francijo skozi Belgijo in Luksemburg, stisnil francosko vojsko k meji in jo uničil ter tako z zasedbo Pariza izsilil kapitulacijo Francije. Večina nemške vojske bi se nato preselila na vzhodno fronto in spopadla z Rusijo. Načrt je bil v teoriji dober, vendar je bliskovit prodor temeljil na konjih in klasični pehoti, ne pa na motoriziranih enotah. Po upokojitvi von Schlieffna je načrt prevzel njegov naslednik Helmut von Moltke (1848–1916) in ga nekoliko spremenil. Alfred von Schlieffen je temu neuspešno oporekal. Prav tako ni doživel izvedbe svojega načrta, saj je januarja 1913 umrl. Bojda je pred smrtjo izrekel znamenite besede: »Poskrbite, da bo desno krilo močnejše«.
Medtem v Habsburški monarhiji
V Habsburški monarhiji je bil položaj nekoliko drugačen. Zaradi vojaške in politične šibkosti se dvojna monarhija ni mogla potegovati za čezmorske kolonije. Njeno vplivno območje je predstavljal Balkan, kjer je po odmiranju Otomanskega imperija zasedla Bosno in Hercegovino ter s tem prišla v konflikt s Srbijo in posredno tudi z njeno zaveznico Rusijo.
Conrad von Hötzendorf (1852–1925), načelnik avstro-ogrskega generalštaba, je vedno zagovarjal potrebo po napadu za uničenje Srbije, ker naj bi ogrožala pozicije Avstro-Ogrske na Balkanu. Habsburški cesar Franc Jožef in diplomacija njegovih pogledov nikoli nista delila. Zaradi slabših razmer in političnih nesoglasij med vodilnima narodoma (Nemci, Madžari) je trpela tudi avstro-ogrska vojska, ki je po moči precej zaostajala za Nemčijo. Politiki in vojaki na Dunaju so se dobro zavedali, da se lahko v primeru izbruha konflikta na Balkanu zanesejo samo na nemškega zaveznika, ne pa tudi na Italijo. Zato so pripravili več vojnih načrtov in v več različicah. Računali so od omejene vojne s Srbijo (kazenska ekspedicija), do hkratnega spopada s Srbijo in Rusijo. Von Hötzendorf je predvideval tudi možnost, da Italija izstopi iz zavezništva in napove vojno. Zato je med drugim izvedel utrjevanje vseh glavnih poti čez Alpe med Italijo in Avstro-Ogrsko. Italijanski iredentizem je namreč v imenu odrešitve »bratov v obmejnih pokrajinah« zahteval, da jim Avstro-Ogrska preda širna območja južne Tirolske, Posočja, Trsta, Istre in Dalmacije.
Sarajevski atentat je bil torej zgolj dober izgovor.
beri dalje ...
