Slavni rimski govorec in državnik Cicero je izjavil, da narod zmore preseči neumne in častihlepne, ne zmore pa premagati izdajalcev, ki delujejo od znotraj. Nadaljuje, da »nasprotnika pred vrati lahko predvidiš in se nanj pripraviš, tistega, ki deluje znotraj zidov, pa ne,« saj se tak »prosto sprehaja med ljudmi, govori njim poznan jezik, ima nadet narodov videz, nosi narodova oblačila in zna pihati na dušo.« Tak je zmožen »uničiti dušo naroda.« Cicero je zagovornik zakonov, ki so nad ljudmi in ki veljajo za vse enako. V družbi, kjer pravila veljajo za vse enako, ni bojazni, da bi jo uničili od znotraj, sleherno nasilje, manipulacije, teror in samovolja, tudi samovolja državnega aparata, pa so med ljudmi v kali zaznani in odpravljeni.
Pogoj za to, da se približamo idealu, kjer so zakoni nad ljudmi in ne ljudje nad zakoni, za kar se je zavzemal Cicero, je objektivnost zakonov, objektivnost pravosodja in objektivnost izvršilne veje oblasti. Stanje objektivnosti vsebine in izvajanja pravil je težko doseči, ker zakone v resnici pišemo in izvajamo ljudje ter so nujno vsaj do določene mere subjektivni in parcialni. Vladavina prava je torej nujno vladavina piscev in izvajalcev zakonov in je nujno vsaj delno krivična. Ljudje smo pri svojem delu namreč bolj ali manj objektivni, odvisno od integritete, znanja, vrednot in odločnosti. Sodni sistem, ki enako obravnava kršitve vseh državljanov, je bolj objektiven od sistema, kjer se državljane obravnava selektivno in arbitrarno. Vsaka družba ima neko sebi lastno ravnovesje pravil in neko sebi lastno stopnjo objektivnosti izvajanja pravil. To razmerje je v resnici precej odvisno od narave ljudi in njihove tolerance do samovolje državnega aparata. Domnevno bi naj Cicero ob neki priliki izjavil, da ne velja obsojati cesarja (za stanje v državi), temveč ljudi, ki ga navdušeno malikujejo in se veselijo omejevanja svojih svobod.
Praksa sovjetskega NKVD potrjuje, kam lahko pasivnost ljudi ob manipulacijah in represiji pelje. Solženicin je v svojem Arhipelagu zapisal, da sta razrast moči komunistične partije in obseg terorja, ki ga je v Sovjetski zvezi izvajala NKVD, v dobršni meri bila mogoča zavoljo tega, ker so ljudje obiske brezčutnih uradnikov tajne službe in ukrepe partije ponižno sprejemali in zvesto sledili njihovim navodilom. Za prekinitev terorja, ki je na koncu presegel vse meje razumnega, bi zadostovalo malo več hrabrosti in poguma pri posameznikih, ki bi na očeh javnosti pritegnili zadostno pozornost, med pripadnike tajnih služb pa vnesli nemir. Tako pa so nedolžni in verni ljudje, kot pravi Solženicin, verjeli v to, da je odvzem svobode pač pomota pri oblasteh, ki da jo bodo kmalu ugotovile in jo odpravile. Ti ljudje praviloma niso več videli svojih domačih. Ayn Rand je takšno vedenje poimenovala z besedami, da v vsakem kompromisu med dobrim in zlim vedno zmaga zlo, znameniti fizik Albert Einstein pa, da je »največja napaka človeštva v tem, da je preveč tolerantno do netolerantnih.« Izsiljevanju in manipuliranju se je pač treba vedno znova zoperstavljati, sicer postanemo žrtve lastne pasivnosti in podrejeni nasilju. Milton Friedman je budnost do samovolje svetoval tudi ljudem, ki živijo v relativno svobodnih okoljih in v relativni blaginji.
Vsakič, ko pristanemo na kompromis med neresnico in resnico, vsakič, ko se umaknemo zavajanju, manipulacijam in samovolji, dajemo nasilnim praksam hranilo za njihovo ponavljanje, sami pa se v naši zavesti pred izvajalci teh praks pomaknemo v podrejenost in korak bliže vdanosti. Družba, kjer se zaradi »tolerance do netolerantnih« razraste moč slednjih, precej hitro razvije različne ravni oligarhičnih struktur, najprej neformalnih, na koncu pa povsem formalnih. Dobimo družbeno okolje, ki ga zaznamuje nesvoboda, korupcija, manipulacije, nadzor nad gospodarstvom in arbitrarnost organov pregona ter samovolja pravosodja, ki preganja samo nasprotnike svojega »klana«. Takšna družba je utemeljena na nezaupanju med ljudmi, na zahrbtnosti, na prevarah in na centralnem nadzoru. Sistem »ovajanja in nadzora« lahko ob ustreznih sentimentih ljudskih množic razraste v brezvladje. Pestro paleto klanskih družb in oblik brezvladij, ki v takšnih okoliščinah lahko nastanejo, nam ponuja novejša zgodovina nekaterih držav južne Amerike in Afrike.
