Učitelj kot tretji starš
Spletni Časnik

Sobota, 17. september 2016 ob 00:03

Odpri galerijo

Projekcija je nezaveden psihološki mehanizem, s katerim izkrivljamo resničnost. Kadar nam nek nov dražljaj iz zunanjega sveta izgleda podoben dražljaju iz preteklosti, takrat naš um istočasno obdeluje informacije iz sedanjosti in preteklosti. Če je nekoga nekoč v otroštvu napadel pes, bo kasneje v življenju doživljal […]

Učitelj kot tretji starš - Časnik

Doniraj! Natisni Sorodni prispevki: Pedagoška pogodba staršev in učiteljev Avtoritativni ali tradicionalni model poučevanja postavlja učitelja na prvo mesto. Daje mu moč. A učence postavi v točno določeno družbeno vlogo ubogljivega in poslušnega prejemnika... Iluzija ‘veselega decembra’ Okrašena soba, polna lučk, velika miza, obložena z […]

Zadnje objave

Tue, 22. Oct 2019 at 06:01

0 ogledov

Tamara Griesser-Pečar: Evropski zgodovinski spomin
Osemdeset let po začetku druge svetovne vojne je 19. septembra evropski parlament sprejel »Resolucijo o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope«, ki so jo na iniciativo baltskih držav in Poljakov predlagali poslanci Evropske ljudske stranke, socialdemokrati, liberalci, evropski konservativci, »ker sta spomin na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ter priznavanje in zavest o skupni evropski dediščini komunističnih, nacističnih in drugih diktatorskih zločinov osrednjega pomena za enotnost Evrope in njenih ljudi ter za krepitev odpornosti Evrope na sodobne zunanje grožnje«. Ta resolucija še nadgrajuje »Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu« z dne 2. aprila 2009, ki obsoja vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi. Žal Slovenija na državni ravni še ni premogla toliko moralne moči, da bi obsodila  komunizem – sklep vlade Janeza Janše pa ni zavezujoča –, čeprav je ta povzročil več kot 100 miljonov smrtnih žrtev. K temu moramo prišteti še množične kršitve vseh drugih človekovih pravic (med drugim: svoboda govora in veroizpovedi, svoboda medijev, znanosti in umetnosti, enakost pred zakonom, prepoved mučenja, pravno varstvo, svoboda gibanja, nedotakljivost stanovanja, svoboda združevanja in demonstriranja). Državni zbor je resolucijo iz leta 2009 vzel zgolj na znanje, sprejem resolucije pa je že štirikrat zavrnil, kljub temu da so za njo v Evropskem parlamentu glasovali vsi slovenski poslanci. Vsi slovenski poslanci, razen Brgleza, so glasovali za Za letošnjo septembrsko resolucijo je glasovalo 535 vseh evropskih poslancev, 66 jih je bilo proti, 52 se jih je vzdržalo. Vsi slovenski poslanci so glasovali za, razen novinca v evropskem parlamentu, predstavnika SD Milana Brgleza, ki je svojo zadržanost opravičil s tem, da resolucija ni obsodila fašizma, predvsem pa ga je zmotilo enačenje komunizma in nacizma – in da je v njej poudarjeno nekaj, kar se ne samo v Sloveniji rado zamolči, namreč soodgovornost Sovjetske zveze za drugo svetovno vojno. Spomnimo se, da sta Nemčija in Sovjetska zveza podpisali Hitler-Stalin pakt (oz. pakt Ribbentrop-Molotov) o nenapadanju (23.8.1939), ter Mejni in prijateljski sporazum (28.9.1939). Oba sporazuma pa sta vsebovala še tajna protokola, v katerih sta si državi podpisnici razdelili del Evrope. [več …]

Tue, 22. Oct 2019 at 05:20

0 ogledov

Zdi se, da veliko novinarjev ne ve, kaj pomeni izvajati naloge četrte veje oblasti
Ob aktualni aferi v zvezi s Sovo je na površje prišlo eno bistvenih vprašanj demokratičnega političnega sistema, namreč vprašanje nadzora in ravnovesja med različnimi vejami oblasti. V pričujočem zapisu se ne nameravam ukvarjati s tem, ali je v aktualnem primeru zagotovljena prava mera nadzora in ravnovesja moči med zakonodajno in izvršilno vejo oblasti, ampak se bom posvetil novinarstvu, ki naj bi pod prste gledalo vsem trem vejam oblasti in delalo v interesu državljanov. Tudi v tem primeru. Kdaj lahko govorimo o novinarstvu kot četrti veji oblasti oz. psu čuvaju demokracije? Ob spremljanju slovenskega novinarstva dobim vtis, da se novinarji in njihova stanovska združenja rada sklicujejo na to idejo. Zdi pa se mi, da veliko novinarjev glede na svoje prispevke in svoje delovanje v javnosti, ne ve ali se ne zaveda, kaj pomeni izvajati naloge četrte veje oblasti oz. psa čuvaja demokracije. Državljani od profesionalnih novinarjev upravičeno pričakujemo: 1. Da svoje trditve vsaj dvakrat ali trikrat preverijo pri različnih virih, preden jih javnosti v svojih prispevkih predstavijo kot dejstva.2. Da pri temah, o katerih se v javnosti kontroverzno razpravlja, enakopravno in brez svojih vrednostnih sodb predstavijo različna mnenja in stališča o zadevni temi.3. Da svoje mnenje in stališče o nekem družbenem ali političnem vprašanju, o neki javni osebnosti, njenem delovanju ali stališčih predstavijo, tako da ne izkrivljajo dejstev in mnenjske pluralnosti. Novinar ali novinarka, ki teh osnovnih načel novinarstva pri svojem delu ne upošteva, je vse prej kaj drugega kot del četrte veje oblasti ali pes čuvaj demokracije. Težava, ki je v Sloveniji še posebej izrazita, je ta, da je veliko novinarjev slabo plačanih in je povrhu še eksistencialno odvisnih od svojih zaposlitev. Taki so izpostavljenim pritiskom oz. pričakovanjem, da svoje delo opravljajo po nareku tistih, ki so nad njimi – urednikov, lastnikov idr. Drug problem je, da je zelo velik del slovenskega novinarstva tako zaverovan v svoje nazorske, ideološke in politične predstave in predsodke, da to dejansko negativno vpliva na opravljanje njihovega poklica. Kaj naj v taki situaciji storimo državljani? [več ...]

Mon, 21. Oct 2019 at 18:39

21 ogledov

Kaj je v resnici povedal Janša, da je tako prestrašil Jerco
Objavljamo prepis dela magnetograma nastopa poslanca Janše na seji parlamentarnega odbora za nadzor tajnih služb, ki ga je poslanka Korče označila za neprimernega v demokratični družbi. Da naj bi poslanec grozil z maščevanjem, ko se bo zavihtel na oblast, je izjavila kmalu po končani seji. Poslanec Janša je zahteval, da se umakne stopnja tajnosti z […več ]

Mon, 21. Oct 2019 at 07:07

31 ogledov

Nastavimo skupne moči za skupne cilje
Glavno vlogo je odigral takratni deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti Mirko Špacapan, ki je s pomočjo deželnega tajnika Damijana Terpina in člana deželnega tajništva Andreja Berdona uspel zbrati dovolj konsenza, da je bil omenjeni 28. člen deželnega volilnega zakona marca 2007 tudi odobren. Deželni volilni zakon za izvolitev Deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine vsebuje člen 28, ki omogoča olajšano izvolitev slovenskega predstavnika. Gre za edino zakonsko določilo v Italiji, ki uspešno omogoča slovenski narodni skupnosti v FJK, da si samostojno izvoli svojega predstavnika v deželno zakonodajno telo. Kako je do tega člena prišlo, kakšna so bila nasprotovanja, težave in številna posvetovanja, je povzeto v dokumentarcu Za slovenski glas, ki ga je režiral mladi Daniel Peteani iz Podgore. Za slovenski glas Dokumentarec je nastal v sklopu projekta Zastavimo skupne moči za skupne cilje ob 10. obletnici smrti dr. Mirka Špacapana, ki ga je finančno podprla Avtonomna dežela FJK s sredstvi iz zaščitnega zakona in vsebuje pričevanja glavnih takratnih političnih akterjev na ravni dežele in slovenske narodne skupnosti. Dogodki so se odvijali v drugi polovici leta 2006 in v prvih mesecih leta 2007, v obdobju, ko je slovenska narodna skupnost v FJK imela v Deželnem svetu kar pet svetnikov, ki pa so o členu za olajšano izvolitev slovenskega predstavnika imeli različna mnenja in stališča. Marca 2007 odobren 28. člen deželnega volilnega zakona Glavno vlogo je odigral takratni deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti Mirko Špacapan, ki je s pomočjo deželnega tajnika Damijana Terpina in člana deželnega tajništva Andreja Berdona uspel zbrati dovolj konsenza, da je bil omenjeni 28. člen deželnega volilnega zakona marca 2007 tudi odobren. Poleg Mirka Špacapan, ki je istega leta umrl zaradi hude bolezni, v dokumentarcu nastopajo takratni deželni predsednik Riccardo Illy, bivši deželni svetniki Tamara Blažina, Igor Kocijančič, Igor Dolenc, Cristiano Degano in Bruna Zorzini Spetič, že omenjena Damijan Terpin in Andrej Berdon ter sedanji deželni svetnik SSK Igor Gabrovec. Slednji je bil aprila 2008 prvi izvoljen na podlagi omenjenega člena ter nato po isti poti potrjen leta 2013 in 2018 [več]

Mon, 21. Oct 2019 at 05:27

60 ogledov

Novi privilegiji za ustvarjalce v kulturi
Kulturne potrebe naših oblastnikov se začnejo v Stožicah, končajo pa na Kongresnem trgu. Samo džamijo so si zgradili s katarskim denarjem in s tem je menda slika najlepšega mesta v očeh politikov popolna. Betonska bloka sredi Ljubljane, ki naj bi bila osrednji spomenik žrtvam vojn in revolucij, sta simbol in trdi lupini izvotljene slovenske kulture. Novi privilegiji v specifični ambulanti Zahteva po specialistični ambulanti za kulturnike, ki jo naslavlja na državno oblast sindikat SVIZ, je nesramno izsiljevanje za nove privilegije. Privilegije za zaposlene in samozaposlene v kulturi, za tiste, ki imajo redne plače in za povrh še honorarje po avtorskih pogodbah, kot tudi za tiste, ki imajo dostop do bankomata na Maistrovi ulici. Povsem na mestu je najprej vprašanje, kateri zdravnik specialist naj bi bdel nad specifičnimi boleznimi kulturnikov. Je to fiziater ali psihiater ali nekdo tretji? Specialist za medicino dela seveda ne bo pravi, ker kulturniki ne delajo, ampak ustvarjajo. Odpira se še vrsta vprašanj. Ali gre za bolezensko stanje, če kulturniki ne zamenjujejo noči za dan, če do zgodnjih jutranjih ur ne iščejo umetniških navdihov v klubih in barih? Ali je bolezensko stanje, če kdo od kulturnikov ni levičar, zavrača multikulti teror in je pristaš tradicionalnih vrednot? Kakšen naj bo urnik ambulante, da ne bo motil ustvarjalnih procesov pacientov? Se bodo v specifično ambulanto lahko zatekali tudi člani amaterskega gledališča z Gregorčičeve ulice, ki pod vodstvom diplomiranega igralca požrtvovalno uprizarjajo neverjetne dvorne spletke? Še zlasti je ogroženo zdravje igralke cvernologinje, ki z nadčloveškimi napori igra tri vloge: infrastrukturo, kohezijo in v prostem času še šolstvo. Kulturniki so menda borci Menda so kulturniki borci, saj sami o sebi pravijo, da se borijo za lepši, boljši in pravičnejši svet. Žal se njihova prizadevanja često izkažejo za cesarjeva nova oblačila. No, ker naj bi bili borci, jim po analogiji iz rajnke države pripada posebna zdravniška nega. V mojih mladih letih so bile namreč v zdravstvenih domovih posebne ambulante, ambulante za borce. V njih so imeli privilegije tisti, ki so se vede ali nevede borili na pravi strani, pa tudi tisti, ki so s pričami dokazali, da naj bi med vojno dali pomemben prispevek k zmagi partizanov in revolucionarjev. Privilegija posebnih ambulant za borce danes ni več, ostali pa so privilegiji pri pokojninah in dodatnem zdravstvenem zavarovanju borcev in njihovih sopotnikov do tretjega roda. Borci športniki so si že izborili privilegij v izjemnih pokojninah in samo vprašanje časa je, kdaj v bitki za izjemne pokojnine zmagajo tudi borci kulturniki. Porazen nivo kulture V samostojni Sloveniji imamo neverjetno veliko ljudi, ki se poklicno ukvarjajo s kulturo in živijo od kulture. Njihov rezultat je često zelo pičel in vpliv na narod zelo medel. Slovenci tako postajamo vse manj kulturni, saj se zadovoljimo z vsakršnim burkaštvom in plažo. Kdor si upa podvomiti v rokohitrske kulturne dosežke naših umetnikov in umetnjakarjev, izpade čudak. Na odre gledališč in oper ne moremo ali ne znamo postaviti nobene predstave brez gostov iz tujine. Na vsakem koraku v ospredje sili kultura iz južnih držav. Kulturne ustanove vodijo nekompetentni ljudje z veščino politične korektnosti. V treh desetletjih v Ljubljani nismo zgradili ene same reprezentančne zgradbe za nacionalno kulturo, ne gledališča ne muzeja ne knjižnice ne cerkve. S tem se nehote razgaljajo kulturne potrebe naših oblastnikov, ki se začnejo v Stožicah, končajo pa na Kongresnem trgu. Samo džamijo so si zgradili s katarskim denarjem in s tem je menda slika najlepšega mesta v očeh politikov popolna. Betonska bloka sredi Ljubljane, ki naj bi bila osrednji spomenik žrtvam vojn in revolucij, sta simbol in trdi lupini izvotljene slovenske kulture. Kulturni dosežki ljubljanske Drame Pobegnil sem s predstave v ljubljanski Drami. Pol ure »kulture« mi je bilo tokrat več kot dovolj in sem se izognil trpinčenju v nadaljnjih dveh urah in pol. Za avtorski projekt Pogovori o ljubezni, ki ga je režiral Jernej Lorenci, so si besedilo izmislili kar ustvarjalci predstave sami. Ta kulturni »presežek« je koprodukcija Drame SNG in Kraljevega gledališča Zetski dom Cetinje. Igralci, ki so iz vseh vetrov, govorijo v albanščini, črnogorščini, italijanščini, angleščini in celo v slovenščini! Z dolžnim spoštovanjem lahko gledamo na commedia dell´arte (italijansko improvizirano gledališče iz 16. stoletja), ampak ta nikakor ne sodi na osrednji nacionalni oder v enaindvajsetem stoletju ... [več]

Sun, 20. Oct 2019 at 00:32

36 ogledov

Evtanazija stičišče treh velikih strahov: pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom
Strah pred smrtjo se navezuje na strah pred izgubo zdravja. V okolju, kjer ni lakote in vojne, je na tretjem mestu strah, da bomo prišli v roke krivičnemu sodniku, o kakršnem je Jezus pripovedoval v današnji evangeljski priliki. Vsi trije strahovi pa se stikajo v grožnji, da bi evtanazija postala naša zadnja izbira, ali celo neprostovoljna usoda, ker nam bi jo z zvijačo a zakonito vsilili. Evtanazija stičišče treh velikih strahov: pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom Evtanazija prerašča v eno od velikih tem sodobne družbe Lahko se sicer sprenevedamo, da je ta trenutek prva skrb politike in gospodarstvenikov globalno ohlajanje gospodarstva. V razpravi o tej temi se mnogi obnašajo, kot da ne bodo nikoli stari, kot da evtanazija, v kateri se stikajo strahovi pred smrtjo, izgubo zdravja in krivičnim sodnikom, ne bo nekega dne tudi njihovo najbolj osebno in dramatično vprašanje. Evtanazija kot Damoklejev meč visi nad vsemi, revnimi in bogatimi, preprostimi in izobraženimi, kralji in smetarji. Ker je evtanazija stičišče treh velikih strahov, ki segajo prek okvirov mišljenja in čustvovanja, je brez navezave na vero nemisljiva. Ko govorimo o evtanaziji, nujno govorimo tudi o veri, pa naj evtanazijo od vere še tako odrivamo. Zato je še kako na mestu Jezusovo vprašanje v današnjem evangeliju: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Prav ob vprašanju evtanazije se bo v prihodnje razplamtel spopad med tistimi, ki bodo evtanazijo in odgovor na vse tri strahove povezovali z vero in tistimi, ki bodo vse naredili, da bi vero iz teh vprašanj izključili. Na smrt obupani ljudje so dobra poslovna priložnost Kdo so tisti, ki hočejo vero izključiti? Enega lahko identificiramo na osnovi podatka, da je v ameriški zvezni državi Oregon po sprejetju zakona, ki dovoljuje samomor z zdravniško pomočjo, cena odmerka zdravila secobarbital, ki se za to največ uporablja, poskočila s 150 $ na 2.800 $. Zgrožena nad tem podatkom je Jožica Grgič, novinarka Dela, zapisala: »K vragu gre svet, v katerem so na smrt obupani ljudje dobra poslovna priložnost« (Delo, 15. 10. 2019, str. 11). Ni čudno, da število evtanazij in samomorov z zdravniško pomočjo narašča. Tako so na Nizozemskem leta 2003 opravili 1815 evtanazij, leta 2017 pa 6585. To je kar 4,4 odstotka vseh smrti. Večina so bili bolniki z rakom, zadnja leta pa strmo narašča delež bolnikov z nevrološkimi, srčno-žilnimi in pljučnimi ter demenco in drugimi duševnimi boleznimi (prav tam). Zdravnik dr. Matjaž Zwitter v knjigi Pogovarjamo se o evtanaziji piše, da praksa v državah, kjer so evtanazijo uzakonili, kaže, da se število usmrčenih povečuje, kar pomeni, da k evtanaziji pristopajo vse bolj sproščeno in tudi z ohlapnejšimi merili. Tako se je možnost evtanazije za bolnike s telesnim trpljenjem razširila na bolnike s psihičnim trpljenjem, na Nizozemskem tudi na bolnike z demenco in duševnimi motnjami. Prav to sem imel v mislih, ko sem evtanazijo uvodoma povezoval s strahom pred krivičnim sodnikom, ki bo odločal brezvestno, ne oziraje se na strah božji in na moralni imperativ, ki izhaja iz osebne vere, pač pa bo v nasprotju z vsem tem pokoren interesom kapitala. Ko izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov Uzakonitev evtanazije in samomora z zdravniško pomočjo prinaša pomembne premike v medčloveških odnosih. Ko družba sprejme takšen način umiranja, se lahko pojavijo pritiski, naj se stari, bolni in umirajoči umaknejo. Izbira za smrt postane način reševanja življenjskih problemov, zaradi česar se lahko začne dogajati to, kar je opazno na Nizozemskem, da narašča število samomorov brez zdravniške pomoči, ugotavlja dr. Zwitter (onkolog, profesor etike na Medicinski fakulteti v Mariboru, ki nasprotuje E). V državah, ki evtanazijo dovoljujejo, je evtanazija po Zwittrovih beseda ukrep, s katerim bolnika na njegovo izrecno željo zdravnik usmrti. Običajen postopek je, da bolnik najprej prejme pomirjevalo, nato pa mu zdravnik v žilo vbrizga visok odmerek uspavala. Smrt navadno nastopi v eni uri. Pri samomoru z zdravniško pomočjo pa bolnik najpogosteje dobi recept za smrtonosna »zdravila«, ki jih nato vzame sam, pri čemer zdravnik ni nujno navzoč. Običajno bolnik najprej vzame zdravilo proti slabosti in nato popije sok, v katerem je prej raztopil visok odmerek uspavala. Smrt nastopi v nekaj urah, ni pa redko, da se samomor izjalovi. V razlagi pojmov, ki opredeljujejo evtanazijo, Zwitter omenja še pasivno evtanazijo, ki je v opustitvi neutemeljenega intenzivnega zdravljenja v brezupnih primerih. To je po Zwittrovem mnenju strokovno in etično pravilno ravnanje in dejansko ni evtanazija.   Kolikor mi je znano, se je za opustitev neutemeljenega intenzivnega zdravljenja odločil tudi sv. Janez Pavel II. [… več]
Teme
mnenja z mero življenjski slog čustveni razvoj posledice projekcija transfer učenci Učitelj

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-07-14 06:20:03


Janez Janša je še edini osamosvojitelj, ki je aktiven politik. Je še vedno trn v peti prisklednikom, ki kradejo slovensko osamosvojitev in slovensko državo. Bolj, ko se oddaljujejo od slavni dni osamosvojitve, bolj drzni so tatovi in danes so že skorajda v popolnosti okradli osamosvojitev. Danes že skorajda v celot velja, da so Slovenijo osamosvojili partizani, da so komunisti Slovenijo iz globikega fevdalizma izvlekli v rajsk socializem, ki je omogočal delavcem raj na zemlji. Na kratko so ta raj prekinili kruti in pohlepni kapitalisti in da ne bo pomote fašisti, ki jih vodi Janez Janša in je kriv, da Slovenija ni druga Švica. Če ne bi bilo Janše bi v Sloveniji vladala sloga, tako pa je on zdrahar, ki potvarja zgodovino. Marsikdo verjame, da so bili povojni boljševiki resnično šlampasti, ko niso do popolnsti zatrli belogardiste in katoliško cerkev, ki danes dela zdrahe in razdvaja narod. Prav Janša je potomec teh in resno se je potrebno vprašati, kako je mogoče, da so lahko ti ustvarlili potomstvo in dopustili takšnemu strašilu, kot je Janša da stopi v politiko in o groza pregrozna celo za krajši čas zvalada. Če sta dve katoliški osnovni šoli zelo veliki problem za Slovenijo, je Janez Janša največji problem. Dokler bo on v politiki, Slovenija ne bo zadihala s polnimi pljuči. Če ne bi bilo Janeza Janše, bi že davno povrnili socializem in samoupravljanje in ne bi bilo nobene dileme, ali javno zdravstvo, ali ne? Ne bi bilo dileme, ali javno šolstvo , ali ne? Ne bi razprodajali državnih bank! Ne bi razprodajali podjetij! Ne bi bilo revežev, ne revnih upokojencev. Ne bi bilo lačnih otrok. Tako pa same nevšečnosti . Nič svobode in nenehni strah pred fašizmom. Zakaj smo se sploh osamosvojili? Bratstva in enotnosti ni več. Pristali smo v morilskem NATO paktu in sedaj morajo naši strumni vojaki po svetu podpirati ameriški imperializem. Vse to nam je skuhal Janez Janša, namesto, da bi dopustil, da nam vlada Milan Kučan, ki nikoli ni bil za samostojno Slovenijo. V imenu nacionalnega interesa je ohranjal banke in gospodarstvo v slovenskih rokah, kjer so njegovi tovariši smelo upravljali z bankami, podjetji, gradbeništvom in omogočili javno šolstvo, javno zdravstvo in dajali upanje upokojencem da bodo imeli, ko ponovno zasedejo tovariši oblast 1000 € pokijnine. Hvalabogu je pogumni Marjan Šarec zbral vse pozitivne sile v Sloveniji, ustvaril trdno koalicijo, ki že kaže sadove. Ohranil bo javno zdravstvo, Tudi šolstvu se ni treba bati privatizacije. Povrnil bo banke narodu in pripeljal investitoreje, ki bodo reševali slovenska pogorišča. Tako se nam obeta razcvet Gorenja, ki ga bodo obnovili Kitajci in pregnali janšiste iz Velenja, da ne bodo nikoli več zgradili še kakšen TEŠ6. Ne, Titovo Velenje se ne da, če ravno se je ob njega naselil Janez Janša in z ukradenim denarjem za gotovino kupil hišo, kar še danes ne zna pojasniti tvarišu Mehu.
Gost

2019-07-13 01:19:32


dne 13. maja 1941 so trije tigrovci (Zelen, Kravanja in Majnik) v Češarkovi (Lovšinovi) koči na Mali gori pričakovali gospoda Antona Šmalca (1904–1972), uslužbenca ribniške hranilnice, da jim pomaga zamenjati 30 milijonov jug. dinarjev za italijanske lire; Ferdinand Kravanja ni naredil samomora, kakor se je do sedaj omenjalo, saj je celo (lažje) ranjen uspel zbežati iz koče in se z denarjem skriti v grmovju; Danilo Zelen, verjetno ranjen, je po odločnem odporu izvršil častni samomor (šele po predaji Majnika), da ne bi živ padel v italijanske roke; poleg Jožeta Zalarja (in kakšnega raubšica), je tako le še Anton Šmalc v Ribnici vedel za trenutno skrivališče treh tigrovcev; po izjavi Antona Majnika, tigrovca in partizana, ki jo je leta 1971 zapisal Jože Zalar, ribniški orožniki in karabinjerji niso iskali Danila Zelena, temveč samo Majnika! Doslej v nobenem zapisu okrog spopada tigrovcev na Mali gori ni bilo omenjeno, da je šlo, poleg oboroženega (strelskega) spopada, tudi za finančno transakcijo oz. zamenjavo velike vsote jug. dinarjev (30 milijonov dinarjev) v italijanske lire. Organizacija TIGR je gotovo imela, poleg arhive, tudi znatna finančna sredstva, vendar o tem ne vemo skoraj ničesar. Trditev, da se je prva oborožena akcija zgodila 13. maja 1941, ni resnična. Resnično je samo to, da je Danilo Zelen s samomorom končal svoje življenje, saj je do spopada na Mali gori prišlo, ker so Italijani iskali ORJUNA-ša Majnika, zraven pa sta se zaradi denarja znašla še Zelen in Kravanja... To povsem spremeni konotacijo dogodka samega in se nastavlja vprašanje, če se nemara TIGR poleg borbe proti fašizmu ni zavzemal tudi za kraljevino Jugoslavijo. Težko je seveda sedaj govoriti o tem, a če zgornje drži potem spopad na Mali gori ni spopad TIGRovcev proti fašizmu, ampak spopad karabinerjev z ORJUNA-šem in še dvemi TIGRovci,ki sta denar želela zamenjati...

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš Čerin

NAJBOLJ OBISKANO

Učitelj kot tretji starš