Hiša hospica: Še dve gospe umreta, potem pa zaprejo
Spletni Časnik
1. volilna enota

Ponedeljek, 4. maj 2015 ob 11:33

Odpri galerijo

Pred nekaj leti smo bili odrasli skavti iz Ljubljane-Štepanja vas povabljeni v Hišo hospica (spletna stran je – simbolično – že zaprta), da bi – kot so rekle prostovoljke – malo zapeli. Pa smo res prišli, prinesli smo kitare in zapeli nekaj pesmi. Kar na hodniku in tudi individualno v sobah umirajočih. Z umirajočimi, tudi njihovimi svojci, z osebjem in prostovoljkami, ki so bili takrat prisotni, smo se zadržali v krajšem pogovoru. Čudili smo se urejenosti Hiše hospica, bili navdušeni nad požrtvovalnostjo osebja in prostovoljk ter bili veseli spoštljivega odnosa do umirajočih.

Opaziti je bilo, da se osebje trudi, da ohranjajo dostojanstvo človeka do poslednjega trenutka življenja. Hišo hospica smo zapustili v zavedanju, da je v naši družbi lepo poskrbljeno za dostojanstveno oskrbo ljudi v zadnjem obdobju življenja. Za težave pri financiranju nismo vedeli. Tudi noben od članov osebja o tem takrat ni govoril.

Finančne težave Hiše hospica

Lansko leto v aprilu, ko je Zoran Garevski, modni oblikovalec, preživljal svoje zadnje dni v Hiši hospica, ko so mu slovenski modni oblikovalci za rojstni dan pripravili modno revijo z unikatnimi kreacijami in dobrodelno dražbo teh kreacij, so zbirali sredstva za Hišo hospica, ki je bila že tedaj popolnoma odvisna od donacij. Mimogrede, ko so modnega oblikovalca vprašali, kako se počuti v Hiši hospica in če lepo skrbijo zanj je odgovoril: “Krasno! Bil sem tako zelo pozitivno presenečen nad vsem, kar se dogaja v tej hiši, da moram reči, da sem nekaj dni jokal od sreče, da sem lahko tu.”

Finančne težave edine slovenske hiše, ki skrbi za umirajoče s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi, kjer so umirajoči deležni 24-urne celostne hospic oskrbe, pa so se začele že veliko prej. Pravzaprav se že od otvoritve v letu 2010 borijo za finančna sredstva z Ministrstva za zdravje, ki nikakor ni naklonjeno paliativni oskrbi umirajočih v okviru Hospica. Na predlog tega ministrstva so v letu 2010 Hišo hospica celo izbrisali iz mreže izvajalcev paliativne oskrbe. Sredstva za medicinski del oskrbe umirajočih so, kot je razvidno iz odprtega pisma direktorice iz leta 2013, na primer prenesli kar na Splošno bolnišnico Sežana.

Včeraj pa sem slišal, da skavti ne bomo mogli več zapeti v Hiši hospica. Ker jo zapirajo. Konec. Sredstev ni več. Novih ljudi ne sprejemajo več, še dve gospe umreta in zaprejo.

Skratka, za slovensko vlado, pravzaprav za slovenski narod, je zagotoviti slabega pol milijona evrov letno za zagotavljanje dostojanstvenega umiranja ljudi v poslednjih dneh življenja, preveč. Bojim se pa tudi, da je lepa lokacija Hiše hospica pod ljubljanskim Golovcem zamikala kakšnega veljaka, ki bi ji ob propadu, raje vdihnil kak bolj “koristen” namen kot pa le oskrba – se bom kar kruto izrazil – odpisanih. Bomo spremljali delovanje v njej, če se bo Hiša dokončno zaprla.

Smrt rinemo iz naše zavesti

Smrt se – ob vsej naravnanosti na podiranje tabujev – stalno dodatno tabuizira, se pravzaprav sistematično odriva iz naših življenj, iz naše zavesti. Slišim, da veliko ljudi svojca v poslednjih dneh življenja raje odda v oskrbo v bolnišnico, da zanj poskrbijo profesionalci. Tako se človek poslovi od življenja v sterilni belini bolnišnice sam, v najboljšem primeru z osebjem in ne v krogu svojih najbližjih. Pravimo, da ne moremo dovolj dobro strokovno-medicinsko poskrbeti za svojca – kar je včasih morda res, v resnici pa ne moremo gledati bližnjega, ki se poslavlja. Ker nam preveč “naglas govori” o naši minljivosti, kar prav tako radi izrinjamo iz zavesti. Tudi otrokom prikrivamo dejstvo smrti bližnjega in jih ne pripeljemo več niti na pogreb, misleč, da mu prihranimo travme.

Simbolične se mi zdijo tudi logistične in arhitekturne rešitve naših pogrebnih storitev. Truplo človeka, ki je še pred nekaj dnevi živel med nami, najprej profesionalci zaprejo v dve nepredušno zaprti posodi. Po navadi pokojnika pripeljejo le nekaj ur pred pogrebom v mrliško vežico, kateri smo celo ime spremenili v poslovilna. Večina vežic ima take arhitekturne rešitve, da pokojnik pred pogrebom leži za debelo šipo. Da ni več mogoč nikakršen fizični stik. Tako tudi ni več mogoče kropljenje pokojnika z blagoslovljeno vodo. Pač pa kar malo poškropimo po šipi. In ker smo praktični ter ne želimo pokapljati stekla, vodo raje kar nadomestimo s soljo. Opazil sem pa tudi že čisto prazno kropilnico. Ostanke ljubljenega človeka torej takoj, še pred pogrebom postavimo tja kamor se nam zdi da spada – za pregrade. Ali ste prešteli pregrade? Tri so že.

Enajst “preštemanih” pregrad

Mene te pregrade spominjajo na enajst betonskih pregrad v Hudi jami, kamor so krvniki po vojni zaprli trupla. Nekatere so zaprli še žive. Pregrade smo sicer pred šestimi leti »preštemali« in pokazala so se mumificirana trupla. Tudi kitke mladih deklet. Odkritje je pretreslo državo, a ne dovolj, da bi ljudi tudi dostojno pokopali. Njihove ostanke smo preprosto zložili v plastične gajbice in jih dali nazaj v jamo – za pregrade.

Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ko hočejo nekateri še vedno praznovati tudi 70-letnico socializma, še vedno nismo sposobni ostankov ljudi spraviti izza pregrad, jih prinesti na svetlobo in se od njih dostojno posloviti. Narod, ki tako osnovnega človeškega dejanja, kot je pokop pokojnika ne zmore opraviti, bo smrt rinil vedno bolj za pregrade. In narod, ki ne prizna vsakemu človeku dostojanstva v smrti, tudi ne bo sposoben nameniti manj kot pol milijona evrov (= 0,005 % proračuna za leto 2015) za delovanje hiše, kjer bi se ljudje lahko dostojanstveno poslovili od tega sveta.

Občutek imam, da se nam bo z zaprtjem Hiše hospica simbolno približal čas, ko bomo ljudi, ki so v zadnjih dneh življenja, ko niso več koristni, ko od njih ni več pričakovati učinkovitosti, kar aktivno – s pomočjo zdravnika – porinili za pregrade. Kar se nam je v Kliničnem centru že zgodilo. Obetajo se nam časi, ko se bo človek ob izgubi koristnosti, moral bati tudi izgube življenja.

OPOMBA AVTORJA: Julija 2013 je o povezavi Hude jame in finančnih težav Hiše hospica odlično pisal tudi Dejan Steinbuch v Financah.

Foto: Aleš Čerin

Sorodni Prispevki:

  • 12 postelj in evtanazija v UKC Glede na doslej nepojasnjeno evtanazijo v ljubljanskem UKC je prav, da opozorim na možnosti za hospic, ki jih v Sloveniji ni dovolj. Ustanoviteljico prvega hospica...
  • D. Steinbuch, Finance: Živi, mrtvi, umirajoči Naš Dorian Gray ni skrit na podstrešju, temveč je v podobi okostnjakov in lobanj zakopan v podzemlju slovenske podzavesti. Nedavno, skorajda na dan obletnice največjega...

Hiša hospica: Še dve gospe umreta, potem pa zaprejo - Časnik

Izgleda, da Hišo hospica zapirajo. Edina hiša, kjer v Sloveniji nudijo oskrbo za umirajoče s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi bolezni, se že dolga leta spopada s finančnimi težavami. Kaj nam nesposobnost slovenskega naroda, da bi zagotovil delovanje take ustanove, pove o nas in našem odnosu do smrti?

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 29. Nov 2019 at 21:05

252 ogledov

Vera išče besede – slavnostna akademija ob 100-letnici teološke fakultete UL
Teološka fakulteta, ena izmed petih ustanovitvenih članic Univerze v Ljubljani, se je 28. novembra 2019 s slavnostno akademijo Vera išče besede v Slovenski filharmoniji spomnila svojih sto let delovanja, hkrati pa se ozrla nazaj v leto 1619, ko so na Jezuitskem kolegiju v Ljubljani začeli s prvimi visokošolskimi predavanji iz moralne teologije. Svečanosti so se udeležili mnogi visoki gosti, med drugim g. Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, njegova eminenca kardinal Giuseppe Versaldi, prefekt Kongregacije za katoliško vzgojo, prof. dr. Igor Papič, rektor UL, msgr. Stanislav Zore in veliki kancler Teološke fakultete. Teološka fakulteta referenčna točka tako znotraj Cerkve kakor tudi civilne družbe Rdeča nit akademije je bila predstavitev razvoja teologije in mnogovrstnih izzivov, s katerimi se je Teološka fakulteta srečevala. Glavno sporočilo akademije lahko strnemo z besedami povezovalke: »Teologija je vera, ki išče besede, besede, ki iščejo življenje, življenje, ki išče večnost. Zato iščimo Besedo vere, upanja in ljubezni. Iščimo pot, resnico in življenje.« Borut Pahor: »Evropa in z njo Slovenija ima v svojih kulturnih in vrednotnih koreninah vgrajen močan pečat krščanstva« Slavnostni govornik je bil zaslužni profesor msgr. Anton Stres, ki je poudaril, da je človek cilj ali absolutna vrednota – in ne zgolj sredstvo. »Tako dolgo, dokler se bo treba bojevati za ohranitev človekovega absolutnega dostojanstva, pa bo teologija, ki je nastala in se razvijala v tesnih povezavah z njim, ohranjala svoje mesto v človekovi celovitosti in s tem tudi na univerzi«, je še dodal. Kardinal Giuseppe Versaldi, ki je pred slovesnim dogodkom obiskal Teološko fakulteto in Katoliški inštitut, je v svojem govoru spomnil, da je bila Teološka fakulteta referenčna točka tako znotraj Cerkve kakor tudi civilne družbe. Poudaril je še, da se danes pojavljajo novi izzivi, z njimi pa se moramo soočiti v istem duhu vere in modrosti, vedoč, da med vero in znanostjo ni nasprotovanja, saj vsi težimo k isti in edini resnici, le da so poti do nje različne. Teologija danes ni več kraljica znanosti, kot je bila v srednjem veku, njeno poslanstvo se je tekom stoletij spreminjalo v koraku s časom, je  povedal predsednik RS, Borut Pahor Dodaj je še, »Evropa in z njo Slovenija ima v svojih kulturnih in vrednotnih koreninah vgrajen močan pečat krščanstva« (več lahko preberete v prispevku  Vera išče besede – slavnostna akademija ob 100-letnici teološke fakultete UL ,ki je bil objavljen na spletnem portalu Časnik.

Fri, 29. Nov 2019 at 05:33

178 ogledov

Marjan Šarec, do kdaj še bomo oaza migrantov in spolnega razvrata
Državljane Slovenije bi moralo skrbeti, zakaj vlada Marjana Šarca pred javnostjo govori, da je Slovenija varna dežela pred nelegalnimi emigranti. Nedolgo po tem pa skliče sejo za nacionalno varnost in nanjo ne povabi treh, po zakonu pomembnih akterjev: predsednika RS, predsednika Državnega zbora in predsednika največje opozicijske stranke. Na dnevnem redu seje pa je bila edina točka, ogroženost državne varnosti. Torej nas državljanov! Kdo nas torej ogroža? Spoštovani gospod predsednik! V Državnem zboru opozicijskemu poslancu, magistru Branku Grimsu, na njegova večna vprašanja o eksodusu nelegalnih emigrantih iz islamskih držav na slovensko ozemlje, neumorno in z ironijo na obrazu odgovarjate, da slovenska policija in vojska v celoti in popolnoma varujeta slovensko mejo. To vsakokrat poveste, ne oziraje se na to, da so(in bili) javni podatki, da vsak dan slovensko/hrvaško mejo nelegalno prestopi nekaj deset (včasih tudi več kot sto) emigrantov. Njihova starost in identiteta nista znani, oziroma sta zelo pomanjkljivi. Če že zapišete njihove podatke, so ti velikokrat tudi napačni in tudi lažni! Zavedati bi se morali, da migranti s seboj prinašajo tudi številne bolezni, ki se pred javnostjo, ki vse to plačuje, nerazumno skrivajo ... Celoten prispevek Marjan Šarec, do kdaj še bomo oaza migrantov in spolnega razvrata dostopen na spletnem portalu Časnik.

Thu, 28. Nov 2019 at 22:32

264 ogledov

Partizani pobijali po navodilu Ivana Mačka in Borisa Kidriča
Uspešen partizanski napad na belogardistično postojanko na Suhorju pri Metliki v Beli krajini je izvedla v noči s 26. na 27. november 1942 Cankarjeva brigada skupaj z 13. Hrvaško brigado iz Korduna. To je bila tista brigada, katere borce, natančneje borce njenega 14. bataljona, so Nemci leta 1944 presenetili na Javorovici nad Šentjernejem v Gorjancih in tedaj postrelili 113 mladih in neizkušenih borcev, ko v globokem snegu niso postavili straže okoli vasi. Partizani pobijali po navodilu Ivana Mačka in Borisa KidričaLeta 1944 so partizani po Beli krajini pobili veliko rodoljubov, med njimi tudi okoli 60 Romov, žensk in otrok iz naselja Kanižarica pri Črnomlju. Vse to so počeli po navodilu Ivana Mačka in Borisa Kidriča, ki sta napisala naslednje povelje: »[I]z vsega tega sledi, da morajo naše čete brezpogojno in takoj preiti na zavzemanje utrjenih belogardističnih postojank in na dejansko uničevanje belogardistične žive sile. To je trenutno njihova osnovna vojaška dolžnost … Naloga naših politkomisarjev je torej, da odpravijo iz naših čet tudi poslednje sledi defenzivnega nastrojenja in precenjevanja vojaške kvalitete belogardističnih tolp … Partizani morajo zagoreti v sovraštvu do belogardističnih izdajalcev in v pripravljenosti, da darujejo tudi življenje za likvidacijo belogardističnih tolp« (str. 186). Epilog tega napada pa se je zgodil 29. novembra 1944. Takrat so partizani po kratkem »sodnem procesu« na Popovičah v Gorjancih umorili pet zajetih branilcev postojanke. Ostalih 128 mož pa je padlo med umikom iz šole in župnišča na Suhorju. Med zajetimi sta bila tudi kapetan posadke Dobrivoj Vasiljević – Iztok in križniški pater Norbert Klement, kaplan v Metliki. Prvi je bil po narodnosti Srb, drugi pa Čeh. Znano je, da je bil pater Norbert Klement še pred vojno v Metliki zelo priljubljen med ljudmi. Zato sploh ni bilo čudno, da so ga partizani leta 1941 imenovali celo za vodjo OF v Metliki. Ko pa je pater spoznal, da gre za velike prevare in laži, da sta za komuniste najpomembnejši partija in oblast, ne pa ljudje, se je pater Klement hitro obrnil proti OF. Potem ko so partizani umorili suhorskega župnika Janeza Raztresena, agronoma Antona Starca in več drugih poštenih in v Beli krajini zelo vplivnih ljudi, se je pater NorbertKlement kot vojni kurat pridružil belogardistom na Suhorju. Članek Partizani pobijali po navodilu Ivana Mačka in Borisa Kidriča je bil najprej objavvljen na spletnem portalu Časnik.

Thu, 28. Nov 2019 at 16:00

125 ogledov

Narava in pokrajina (foto): Gauge
Janez Mihovec – Gauge - nenavadna morbidna zgradba namenjena zastraševanju Vreme zunaj res ne vzbuja posebnega veselja, pa enkrat za spremembo nekoliko bolj morbiden spomenik. Dolina gornjega toka Drete je čisto drugačna od velikega mesta Ljubljane. Poletne vročine, ki tako rada zajame prestolnico sredi gozdov, praktično ni čutiti. Zato so ljubljanski škofje Gornji grad že pred stoletjem […] Več Narava in pokrajina (foto): Gauge na spletnem portalu Časnik.

Thu, 28. Nov 2019 at 06:11

228 ogledov

Pasje sprehajališče na grobovih domobrancev na Orlovem vrhu
Vojaško pokopališče za slovenske domobrance so na Orlovem vrhu uredili decembra 1943. Prvi pogreb je zabeležen 9.decembra 1943, zadnji pa 30.aprila 1944. Večji pogrebi so bili 18. decembra 1943 (34), 24.aprila 1944 (8), 19. novembra 1944 (12).  V popisih grobov najdemo vsaj 152 pokopanih, za okoli dodatnih 20 smrtnih žrtev pa bo potrebno še preveriti, ali so bili pokopani na Orlovem vrhu. Omenja se, da so kakega domobranca iz Orlovega vrha prekopali na Žale že med vojno. Komunistična oblast pokopališče domobrancev na Orlovem vrhu zravnala z zemljo Znane so številne domneve, kaj se je s posmrtnimi ostanki na Orlovem vrhu dogajalo po koncu 2.svetovne vojne. Skupno jim je prepričanje, da so bili posmrtni ostanki iz domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu izkopani. Tako beremo, da so jih odpeljali v tovarno in predelali v klej , da so jih raztopili v apnenici,  da so jih vrgli v Savo, da so jih   odpeljali k sv. Urhu in jih pokopali kot žrtve, ki so jih umorili tamkajšnji domobranci. Leta 2001 so na republiški upravi za kulturno dediščino zatrjevali, da pokopališče na Orlovem vrhu ni locirano. V zbirki podatkov o prikritih moriščih in grobiščih pa je na osnovi vseh teh navedb ugotovljeno, da je bil iznos posmrtnih ostankov opravljen ... Celoten prispevek Pasje sprehajališče na grobovih domobrancev na Orlovem vrhu lahko preberete na spletnem portalu Časnik.

Thu, 28. Nov 2019 at 05:15

203 ogledov

Stane Granda: Kučan je 32 krat pomembnejši od Ivana Cankarja
Zgrinjanje netolerantnega duha je v Sloveniji vse bolj prisotno. Močnejši so pozivi k strpnosti, bolj prevladuje nestrpnost. Najbolj so na udaru  kritiki obstoječih razmer na vseh področjih. Ne samo, da jih demonizirajo, ampak nam jih hočejo vsiliti kot nekakšne novodobne narodne izdajalce. Vse bolj slišimo pozive k odpravljanju razlik v mišljenju, vsi naj bi se poenotili in postali neka nova OF skupnost po sprejetju dolomitske izjave. Besede represivnih organov in njenih pripadnikov postajajo vse odločilnejše. V Slovenijo vpeljujejo duh ogroženosti. Kot povod in utemeljitev tovrstnega stanja izrabljajo celo imitacije pokalic oziroma otroške igrače. V Sloveniji so dobro sprejeti tisti, ki vzklikajo aktualni oblasti Razmere, ko se kritiko družbenih razmer, ki je najboljše sredstvo proti vsesplošni zatohlosti, izganja iz slovenske družbe, izrabljajo za svoje zasebne ideološke in egoistične promocijske cilje tudi številni posamezniki na odgovornih položajih. Še posebej v znanosti.  Mnogi od njih vidijo v tem čudovito možnost, da se otresejo konkurenčnejših in uspešnejših kolegov. Pravilo to ni, vendar mnogokrat kot povod za obračunavanje in uničenje nezaželjenih posameznikov zadošča že njihova javna zahteva po spoštovanju zakonodaje oziroma obstoju pravne države. V Sloveniji so dobro sprejeti samo tisti, ki se vklapljajo v obstoječe razmere in vzklikajo aktualni oblasti. Vsak državljan lahko zgornje razmere utemelji na podlagi lastnih izkušenj. Seveda pa niso vse enako odmevne. Med najbolj utišanimi so znanstveniki. Zaradi številčne skromnosti in nezanimanja javnosti za njene eksistenčne probleme. Že samo razlike v odmevih na Prešernove in Zoisove nagrade so nad vse zgovorne. Vsi se še spominjamo lanskega razburjanja v postopanju, ki ga je doživel ugledni medicinec akad. prof. dr. Noč. Kaj se je zgodilo? Nič! Utišali so ga in znanstveno živega pokopali! Izganjanje slovenskega jezika iz znanosti Zloglasna Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) se je letos spravila na humanistiko, proti kateri vodi posebno obliko antinacionalne subverzivne politike, ki se izraža še zlasti v zanemarjanju, poniževanju in izganjanju slovenskega jezika iz znanosti. Ni se še ohladilo tiskarsko črnilo v člankih o obračunavanju z Inštitutom za slovenski jezik, ko je žrtev obračunavanja raziskovalna skupina Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, katere člani so med drugimi ddr. Igor Grdina, dr. Neža Zajc in dr. Mateja Ratej. Njihova skupna značilnost je izjemna delavnost, ki mnogim povzroča slabo vest pri izkoriščanju znanosti namenjenega denarja. Pritlehtnost organov pri obračunavanju najbolj ilustrira dejstvo, da je objava avtorizirane biografije o Kučanu, ki je kot taka antiteza vsake resne kritične in odgovorne znanosti, ocenjena na 160 vrednostnih točk, doslej nepreseženo delo ddr. Igorja Grdine Ivan Cankar, portret genija, pa na 5 (pet). Številke so tako zgovorne, da ne potrebujejo komentarja. Svojevrstni cinizem inštitucije je dejstvo, da so delo uvrstili med največje dosežke humanistike v zadnjem času. Tipična likvidacijska metoda! Avtorizirana biografija o Kučanu ocenjena na 160 vrednostnih točk, doslej nepreseženo delo ddr. Igorja Grdine Ivan Cankar, portret genija pa na 5 (pet). Funkcionarji ARRS tiho obračunavajo z »nacionalnimi znanostmi« Intelektualno in znanstveno nasilje spremlja ARRS že od samega začetka. Vpliv kritičnih in vrhunskih znanstvenikov je vse manjši. V imenu »sui generis« organiziranosti in delovanja postaja sama sebi namen in cilj. Deluje po načelu oziroma diktatu državi: »Denar sem, potem pa vas nič ne briga!« Ne spomnimo se, da bi Računsko sodišče kdaj objavilo poročilo o njenem razdeljevanju denarja davkoplačevalcev in realizaciji napovedanih znanstvenih rezultatov. Izjemno dlakocepsko in pogosto žaljivo preverja prosilce za financiranje programov, rezultatov pa ne preverja! Slovenski znanstveniki, bolj po zaslugi tujine, mednarodnih povezav in osebnega samožrtvovanja, dosegajo presenetljive in odmevne rezultate. Funkcionarji ARRS se hvalijo z njimi, čeprav so storili vse, da jih ne bi bilo. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da agencijo izrabljajo za tiho obračunavanje z »nacionalnimi znanostmi« z katerimi je povezan obstoj in napredek Slovencev kot naroda. Dejansko je ARRS nadomestila tisto, kar so z nami nekoč počeli nasprotniki slovenstva. Podpira lažnjive in žaljive izmišljotine o zgodovini Slovencev, prav nič posluha pa nima za nujno potrebne temeljne raziskave. Omenili smo že Inštitut za Slovenski jezik ZRC SAZU, na katerega bi morali paziti kot punčico v očesu. Izjemna in znamenita ter dragocena knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino zapira vrata, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU je v likvidaciji, na prav perfiden stalinističen način zapirajo vrata Inštituta za narodno spravo! Usoda Nove revije je napovedala, kaj čaka one, ki imajo zaslugo za samostojno slovensko državo. Uničevanje onih, ki jo s svojim znanstvenim delom osmišljajo, očitno sporočajo kakšni peklenski načrti potekajo v pripravi na tridesetletnico njenega obstoja. Jo bo dočakala?! Članek Stane Granda: Kučan je 32 krat pomembnejši od Ivana Cankarja je najprej objavil Časnik.

Zadnji komentarji

JEFFEREY FRANK :

15.01.2020 19:22

Trenutno ponujamo enostavno in nujno posojilo po nizki obrestni meri 2% z ustrezno veljavno osebno izkaznico za preverjanje. Zahtevo za posojilo lahko pošljete za poljuben znesek posojila, ki ga potrebujete. Ponujamo posojila od 5 000,00 USD Min. 100.000,00 USD Max. Dolgoročno kreditiramo največ od pet (5) do petdeset (50) let. Dajemo naslednjo vrsto posojila: projektno posojilo, posojilo za refinanciranje, posojila za poslovne naložbe, posojila za avtomobile ali vozila, študentska posojila, konsolidacija dolgov, stanovanjska posojila, osebna posojila, posojila za potovanja in počitnice, božično in novoletno posojilo. Naše podjetje potrebuje tudi osebo, ki je lahko predstavnik našega podjetja v vaši državi. Obrnite se na pisarno CROWN TRUST FINANCIAL KREDITO po e-pošti: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com Če vas zanima naša finančna ponudba in želi od nas pridobiti posojilo, nas kontaktirajte in nam podajte spodaj navedene podrobnosti, kar bo potrebno za v skladu s tem sprožiti pogoje in pogoje vsote posojila. Ime: ____________________________ Spol: _______________________________ Zakonski status: _______________________ Kontaktni naslov: ______________________ Mesto / Zip: ________________________ Država: ______________________________ Datum rojstva: ________________________ Znesek, potreben kot posojilo: ________________ Trajanje posojila: ________________________ Mesečni dohodek / letni dohodek: _________ Poklic: ___________________________ Namen posojila: _____________________ Telefon: ________________________________ Faks: __________________________________   Lep pozdrav: Vaš uspeh se začne pri nas Generalni direktor: JEFFEREY FRANK! Pošljite zahtevo za posojilo za takojšen odgovor na: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com
Franc Mihič :

14.12.2019 23:31

Kardinalov govor: korak do sprave ali odmik od nje? DNEVNIK, 26. julij 2016 Moje mnenje o spravi je, da je ta potrebna in mogoča. Kardinal dr. Franc Rode je na spominski slovesnosti na medvojne dogodke v Šentjoštu povedal žalostna dejstva, a ne vsa, kar žal ne prispeva k spravi. Kdor uči odpuščanje kot bistveni temelj vere in uči spravo, naj bo spraven, ne dvoličen, ker sicer vzdržuje sovraštvo in razdvaja narod. V objavljenem govoru kardinala namreč ne zasledim niti besede o spravi. Zelo sem razočaran. Pokojni prof. dr. Aleksander Bajt, član SAZU, medvojni član kraljeve vojske v domovini, enako kot olimpionik Leon Štukelj, je v knjigi Bermanov dosje zapisal: »Partija je med NOB, med okupacijo, prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije... Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.« O tem zadnjem pa kardinal in še marsikdo kar molči. Dejstvo je, da je zato padlo 7800 okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo pa je umrlo, tudi po njej, 97.500 Slovencev. To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer cenim. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan, kristjan, član Demosa, je tedaj oklical: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Predsednik Nove slovenske zaveze, Peter Sušnik, je pred letom na javni spravni okrogli mizi v Zavodu sv. Stanislava vpričo predsednika države Boruta Pahorja jasno in glasno povedal in se strinjal, da je bil boj proti okupatorju, da se nihče ni strinjal s programom okupatorja in da sta povsem sprejemljiva NOB in celo rdeča zvezda, ko bo jasno in priznano, da je bila revolucija zgrešena. V državljanski vojni namreč nastopajo samo revolucionarji in protirevolucionarji, oboji so del naroda. Ni izdajalcev naroda. Dejstvo, ki omogoča in terja spravo. Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Nemčiji, na temo sprave pravi: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.« Metropolit nadškof msgr. Stanislav Zore je jasen in poziva: »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Dr. Spomenka Hribar pa pravi: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebej pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega, bi bilo prav.« Žalostno je, da sedanja oblast še vedno taji državljansko vojno oziroma revolucijo, čeprav je bila ta opevana vse do osamosvojitve, saj je bila temelj in vzrok za razpad režima SFRJ. Skrajni čas bi torej že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da državna politika in njene institucije, odgovorne za naš razvoj, sprejmejo objektivno zgodovinsko resnico, to je, bila je državljanska vojna in bil je upor zoper okupatorja, in prenehajo razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce«. Mogoče bi nam tudi kardinal dr. Rode lahko že enkrat povedal, da je bila med drugo svetovno vojno revolucija oziroma državljanska vojna, z velikanskimi žrtvami na obeh straneh, in tudi upor zoper okupatorja, kar bi zvenelo realno in spravno! To bi lahko bil korak za spravo, če kardinal resno misli, da je potrebna v državi in je korak kot vzor za oblast. Sprava je pogoj za dobro perspektivo in za kreiranje ter doseganje skupne vizije Slovenije. Franc Mihič, Ribnica https://www.dnevnik.si/1042747357/mnenja/odprta-stran/kardinalov-govor-korak-do-sprave-ali-odmik-od-nje

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Hiša hospica: Še dve gospe umreta, potem pa zaprejo