Mineva 70 let od poskusa zažiga legendarnega ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki se je izkazal z naravnost junaškim vodenjem ljubljanske škofije v eni njenih najtežjih etap (1945–63). A kljub vsem odlikam je bil že za časa življenja, tudi za nekatere v Cerkvi, sporen, nelagodje okoli njegovega imena pa je precejšnje še danes, Neposredno po zažigu, 22. januarja 1952, je Vovk, še ves v ranah na bolniški postelji pisal čestitke Plečniku za njegovo 80-letnico in zapisal kot pečat srhljive besede: »Ne toliko kot bolečine, me boli surovost slovenskega naroda.« In v čem je Vovkova težava, v čem je njegova spornost? Vovkova spornost za slovensko levico je ravno v njegovi popolni nespornosti.
The post Škof Vovk je dobesedno slaba vest slovenske levice appeared first on Časnik.
