V kriznih situacijah se človekovo osebnostno in moralno jedro jasneje in verodostojneje razkrije kot v času mirnih družbenih dogajanj. V adrenalinskih spopadih se človekovim premišljenim, vljudnim in celo zavajajočim odzivom pridruži njegova nagonska, podzavestna in pristna narava. V takih trenutkih se skozi masko navidezno kulturnega in prijaznega človeka kaj rada prebije in razgali njegova prostaško nekulturna agresivnost.
Ko levičarji svobodo medijev razumejo kot svobodo za laganje
Tudi pri nas je tako. Začelo se je z vse bolj orkestriranim in vse bolj intenzivnim preplavljanjem domače in nato evropske medijske krajine z vse bolj drznimi in vse bolj norimi lažmi. Takoj ko je v kritičnem trenutku izbruha pandemije covida-19 odstopil Marjan Šarec in so novo vlado oblikovale dve levo- in dve desnosredinski stranki pod vodstvo Janeza Janše, je ves levi medijski pogon z nacionalko vred začel obsežno vojno proti novi vladi in predvsem proti predsedniku vlade. Njihovo orožje je bilo: laž z bogato domišljijo, ignoranca moralnih načel in bogati finančni viri globoke države vse tja do Sorosa.
Edino orožje napadene strani pa je bila in je resnica. V takih razmerah zagovorniki resnice v prvi bitki običajno doživijo poraz. Resnica namreč zmaguje počasi, včasih z dolgim zamikom, a zanesljivo.
Predvsem izvažanje laži v tujino in nato njeno uvažanje se je spet – po razvpitem primeru Patria – izkazalo za uspešno. Akterjem je bilo treba le sprejeti načeli, da je dovoljeno v tujino sramotiti slovensko državo, če bi s tem vsaj malo osramotili tudi Janšo, in da so v boju s političnim konkurentom dovoljena vsa sredstva, od laži, izmišljotin in diskreditacije pa vse do takšne ali drugačne likvidacije. Izkazalo se je, da leva ideologija svobodo medijev razume kot svobodo laži. Ker vse to ni doživelo nobene obsodbe, je postalo dovoljeno.
Ustava v suspenzu: imena agresivnih aktivistov so znana, a se jim nič ne zgodi: ustava je suspendirana
Metodo delovanja, ki je dovoljena in obenem uspešna, pa človek ponotranji in ponavlja. Tako smo dobili serijo nezakonitih protestov. Že na prvih smo ob brutalno prostaški histeriji: “Ubi Janšu!”, ostali brez besed. Nihče ni reagiral, niti tožilstvo: slovensko javno tožilstvo ni v tem videlo nič spornega.
Nezakoniti protesti so postali zakoniti, pozivanje k poboju politikov in njihovih družin je postalo dovoljeno. Sovražna histerija je dobila krila.
Zato so pozivi kmalu dobili prvo obliko konkretizacije: pocestno fizično nadlegovanje, vse do pljuvanja. Pljuvanje v obraz pa v vseh kulturah velja za skrajno obliko poniževanja človekove osebnosti in dostojanstva. Celo človeku, ki je na prestajanju zaporne kazni in so mu odvzete mnoge pravice in svoboščine, slovenska ustava v 21. členu zagotavlja pravico do spoštovanja njegovega dostojanstva. Z drugim odstavkom 16. člena pa ustava ne dopušča nobenega začasnega omejevanja pravice do spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva.
Imena tistih aktivistov, ki javno pozivajo k pljuvanju v obraz poslancev, ministrov, policistov, kulturnikov, razumnikov …, so znana. Pa se organi pregona ne zganejo.
Aktivisti navajajo celo mnenja nekih advokatov, ki menda trdijo, da javno pljuvanje v človeka ni prepovedano. Torej je dovoljeno! Torej na juriš na vse, ki se zavzemajo za demokracijo in družbo kulturnih in spoštljivih medčloveških odnosov. Celo ustava je suspendirana!
Poslancem grozijo ali jim ponujajo podkupnino, da bi glasovali, kot bi jim ukazali
Policisti so od nekdaj nosili za pasom pendrek. Verjetno ne za okras, ampak zato, ker nekatere pocestne prostake, ki brez sramu nadlegujejo ljudi, jim grozijo in pljuvajo v obraz, le pendrek spravi k pameti (preberi več)