Ali je samo naključje, da se naš največji državni praznik ujema z obletnico začetka Marijinih prikazovanj v Medžugorju? Ko sem o tem pred leti spraševal nekatere duhovnike, so se s tem celo strinjali, kajti zdrav razum sam po sebi ne more prenesti nikakršnih skritih povezav med dnevom D, ko je slovenski parlament sprejel temeljne osamosvojitvene akte, ter dnem, ko je šesterica mladih prebivalcev hercegovske župnije zagledala ženo, za katero so takoj vedeli, da »ni od tega sveta«.

Dogodek v hercegovskih Bijakovićih, nedaleč od tedaj skoraj sveže zgrajene medžugorske cerkve sv. Jakoba, ki je bila za tiste čase za tisto okolje zelo velika, se je zgodil točno deset let pred dnem, ko je slovenski parlament tik pred iztekom šestmesečnega roka po plebiscitu udejanjil voljo ljudstva, republiški organi pa so v naglici »Gospodovega mimohoda« prevzeli efektivno oblast, še preden bi jim to lahko preprečilo kakšno neprijetno presenečenje.

Ob deseti obletnici prikazovanj se je zgodil napad boljševiške armade

Skrivnostna so pota Gospodova, pravi star pregovor. In nikoli ne bomo povsem doumeli, česa vsega smo bili obvarovani pred tridesetimi leti. Hladna vojna z Jugoslovansko ljudsko armado, ki je bila praktično edina sila jugoslovanske enotnosti, a hkrati tudi zadnji ostanek trdega boljševizma v Evropi, je trajala že nekaj časa, zagotovo vsaj od leta 1988, ko so beograjski krogi začeli glasno govoriti o slovenski kontrarevoluciji in napadih na JLA, ki so prihajali iz alternativnega tiska, od Mladine do Nove revije. Leta 1989 je vrh JLA že po spodleteli aferi JBTZ poskrbel za ukinitev dotedanjih armadnih območij, ki so se ujemala z mejami med republikami, ter dotedanjo ljubljansko deveto armado priključil petemu armadnemu območju s sedežem v Zagrebu (več TUKAJ)