Ustavna obtožba je politični (predvsem politični, ne toliko pravni) instrument, ki v demokratičnih državah služi za nadzor nad oblastjo. Tudi v prejšnjem mandatu ameriške administracije je bil večkrat na sporedu, saj so tedanjega predsednika Donalda Trumpa ves čas naskakovali nasprotniki, ki sedaj pod vladavino Johna Bidna molčijo.

Tudi v Sloveniji ni kaj dosti drugače – sedaj, ko je na oblasti »neprava« vlada, ki bi ji kvečjemu lahko zamerili preveliko zadržanost pri nekaterih najpomembnejših projektih, kot je npr. reforma pravosodja − »kulovski« klovni, ki so formalno sicer del opozicije, zganjajo hrup. A razmerje koalicija-opozicija je v naši državi stvar formalnosti – družbeni podsistemi, kot so mediji, sindikati, šolstvo in podobno, so še vedno pod totalnim nadzorom političnega podzemlja.

Tudi zato je ustavna obtožba dejansko le del širšega političnega teatra, ki dejansko služi za zadovoljevanje največjih »biserov« v poslanskih vrstah

 V prvi vrsti to velja za Janija Möderndorferja pa Miho Kordiša in še koga. V resnici gre tu le za boj za nasledstvo na oblasti. Tako kot je pred več kot dvema desetletjema ob svoji ustavni obtožbi dejal tedanji premier Janez Drnovšek: »Saj se boste še pobili med sabo …« Ni pa vedel, da je to veljalo predvsem za njegove strankarske tovariše, ki so se nato res spopadli za Drnovškovo nasledstvo.

Seveda danes LDS in njenih derivatov, kot je bil Zares, ni nikjer več – a zato so se nekateri njeni kadri »našli« v novih političnih strankah (Möderndorfer je tu le najočitnejši primer). Prav on in stranka, v katero je vstopil, LMŠ, so dejansko najbolj grotesken pokazatelj politikantske provincialnosti. Marjanu Šarcu pa je treba priznati, da je vsaj iskren, saj je nedavno priznal, kakšno primerjavo mu je obesil eden od njegovih srednješolskih učiteljev. Očitno je tistih štirinajst stolov, ki so jih poslanci LMŠ odnesli pred parlament, električnih – ponazarjajo namreč samomorilsko obnašanje tega, kar naj bi veljalo za »novo politiko« (več)