Neodvisni novinarji in neodvisni mediji (brez lastnika??) sta dve moderni, všečni, levičarski floskuli. A tistemu, ki zadevo vsaj malce pozna, se zdita precej izumetničeni. Namenjeni sta zvesti raji, ki z užitkom kupuje ta verbalni kič, kot bi šlo za suho zlato. Zvenita pa podobno bebasto kot delavsko samoupravljanje (drugo je soupravljanje). Si predstavljate, da bi se v javnosti uveljavila besedna zveza »neodvisni košarkarji« ali pa »neodvisni hokejisti«.

Si zamišljate neodvisnega nogometaša slovenske reprezentance?

Kaj za vraga naj bi pomenila ta opevana neodvisnost?! Ustavimo se pri nogometnem igralcu: je član ekipe, nad seboj pa ima trenerja in sodnika. Vsako njegovo potezo spremljajo navijači in na tisoče drugih gledalcev na tribunah ter po televizijskih zaslonih itd. Poleg tega je njegova igra omejena na igrišče. O kakšnih tribunah, pločnikih, vrtovih in cestah v bližini ni govora. In znotraj teh okvirjev, teh parametrov se posamezen igralec lahko izkaže, je lahko boljši ali slabši, bolj ali manj spreten pri ciljanju na gol, podajanju žoge itd. V tem je ta njegova impozantna neodvisnost. Vsekakor pa tudi v tem, da sprejme ali zavrne povabilo kluba oziroma reprezentance glede svojega sodelovanja (več)