Deževen petek, 7. maja 2021. Sredi dneva, malo pred 13. uro, se pripeljem pred grajsko dvorišče. Vesela, ker varnostniki pod gradom spustijo moj taksi do vrha; presenečena, ker me od avta do šotora na grajskem dvorišču pospremi prijazen gospodič z dežnikom; počaščena, ker me prijazna gospodična usmeri do pravih sedežev. In sedem, pokimam okoli sedečim mestnim svetnikom in pričakam slavnostni prihod župana Zorana Jankovića, ki pod roko pelje oba častna meščana.

Seveda bučen aplavz, stoječa ovacija, ki bi se je ne branil niti predsednik države.

Prizor pa, kot bi bila častna meščana nemočna starca, ki komaj še stojita na nogah in ju mora župan podpirati. Patetična gesta, ki naj bi potrjevala njegov zelo prisrčen in domač odnos z njima.

Na slovesnosti precej motečega, a tudi pieteten film o častnih občanih, ki so se v zadnjem času poslovili

Himna, ki jo odpoje Partizanski pevski zbor – ne morem verjeti svojim očem (niti ušesom ne): v času, ko so prepovedani nastopi in koncerti pevskih zborov, zbor tovarišev, ki ni tako maloštevilen, poje, nekateri (seveda!) kar brez mask.

Sledi film, posvečen spominu vseh častnih meščanov Ljubljane, ki so se poslovili v letu in pol od začetka epidemije. Lepo narejen, z veliko pietete in občutka za fine nianse v značajih velikih Ljubljančanov. No, ne vseh, ampak o mrtvih samo dobro.

Vsako leto, torej tisto, ko se udeležim te »zmagoslavne« proslave, bi najraje preskočila naslednje dejanje – županov govor. Cenim, da govori brez predloge, da se niti ne ponavlja v mislih, da mu beseda lepo teče, vendar pa se vsebina že mučno ponavlja – od žice v glavah do domobranskih spomenikov (to vedno izgovori z navzdol povešenimi usti, kot bi izpljunil nekaj ogabnega) in Ljubljane mesta heroja, ki so jo osvobodili zmagoviti partizani na konjih.

Poudarjanje zgodovine, ki ji še sam ne more več verjeti, saj je rojen »petdeset i neke«, kot je pel njegov prijatelj Đorđe Balašević.

Župan premore dovolj modrosti, da sodeluje z vlado, če je to v prid njemu in meščanom

Ko mine ta obvezni del govora, ki ga želi slišati mestna zveza borcev s podpredsednico in mestno svetnico Julijano Žibert, preide župan na področje, ki ga res pozna: govori o projektih, ki tečejo v Ljubljani, so bili zaključeni ali pa se bodo šele začeli.

Ljubljana je res postala veliko gradbišče v malem mestu in župan ve, da ima zasluge za to tudi vlada. Dovolj je moder, da zna sodelovati, če je to v prid njemu in meščanom.

Tudi če to ni všeč strankam, ki naj bi bile v njegovi mestni koaliciji, podpira projekte, ki so končno prišli iz zadnjih delov najbolj spodnjih predalov. In tudi ve, da so vse vlade njegove politične opcije prav malo naredile za začetek ali dokončanje določenih projektov (več)