Očitno moram nadaljevati tam, kjer sem prejšnjič končal, torej pri virusih in Andražu Teršku, saj slednji kar vozi naprej v napačni smeri.
Če sem sam v prvem članku (10. 5. 2021) zasekal prvo zarezo v javno podobo pravičniškega pravnika, je konec tedna, z drugega (in ne povsem korektnega) konca na svojem TW-profilu usekal še Gregor Golobič (12. 5. 2021), ki ga je presenetljivo navajala tudi Nova24 (14. 5. 2021).
V soboto (15. 5. 2021, Sobotna priloga), se je Teršek še enkrat oglasil, pravzaprav s ponovljenimi in rahlo nadgrajenimi tezami. Spet zgrešeno.
Svečenik pravništva
Najprej razčistimo pojme. Ko govorim o pravičniškem pravniku, mislim dobesedno na sodobnega svečenika prava, ki v današnjem času pridiga o človekovih pravicah in - še raje - o socialni pravičnosti, kar so za povprečno razgledanega bralca še kako mamljive vabe, svetli ideali zahodne omike.
Na med se muhe lové, na sladke besede - ljudjé.
Pred Terškom je vlogo takega svečenika opravljal Miro Cerar, pomagali so mu seveda enosmerni, globoko-državni (beri: partijski, naši) mediji, vsi skupaj pa so potem nabrani socialni kapital porabili za met Cerarja v politično daljavo. Ni bilo gledljivo. Tudi to s Terškom ni.
Še pred Cerarjem je enako vlogo igral Matevž Krivic, večni prodajalec pravičnosti. Tako s Cerarjem, kot tudi s Krivicem sem imel krajši epizodi, ki sta mi o njuni iskrenosti - točneje, njeni odsotnosti - povedali vse.
Vloga svečenika pravništva je v sodobnem času predvsem namenjena krepitvi ideje o človekovih pravicah (ČP), za katere pa treznejši in bolj izkušeni vedo povedati, da gre zgolj za iluzijo, kajti če idealiziranih ČP v konkretni resnici ne ubrani vzpostavljen pravo-sodni aparat, so te iste ČP samo še vaba za naivne.
Dr. Boštjan M. Zupančič je bil povsem jasen in dosleden v svoji razlagi, je pa res, da se je treba do resnice včasih nekoliko pomujati: O Evropskem sodišču za človekove pravice. Knjiga je pisana za prihodnost.
Ključne Terškove napake
Najprej vas še enkrat pozivam, da preberete moje diplomsko delo "Politično pravo na Slovenskem", saj gre za eno najpomembnejših del letošnjega leta v družboslovju - četudi se vam to zdi neskromno. V njem je lepo opisan Terškov odklon v smeri pretiranega poudarka na socialni državi (več)
