Če bi se aktualna vlada slučajno odločila, da sprejme zakon, ki bi dan Osvobodilne fronte (OF) odpravil kot državni praznik, bi sprožila revolucijo. Dvignile bi se partizanske organizacije, protestirale bi vse opozicijske stranke in še DeSUS povrhu, naslovnice časopisov bi udarile z vsemi kanoni, z dramatično izjavo bi se oglasili zgodovinarji, ulice bi zasedli vojni invalidi, z eno besedo: ustavilo bi se življenje.
Dan OF, najmanj oskrunjen praznik v zvezi z NOB
Razumljivo, 27. april praznujemo kot dan upora proti okupatorju, ko so se najrazličnejše patriotske organizacije in posamezniki zbrali v Vidmarjevi vili, da bi ustanovili protihitlerjansko koalicijo. Na začetku se ji je sicer reklo Protiimperialistična fronta, toda v vsakem primeru je to najbolj neoskrunjen trenutek NOB.
Če je partizanski upor neločljivo povezan s komunistično revolucijo in partijsko diktaturo, je ustanovni sestanek OF simboliziral idejo združevanja različnosti. V letu 1941 so v Osvobodilni fronti sodelovali: Sokoli in komunisti, krščanski socialisti in žensko gibanje Angele Vode, kulturniki in Nagodetova Stara pravda. Ukiniti 27. april kot državni praznik in dela prost dan bi bilo dejanje barbarstva!
Toda v zgodovini se je našel nekdo, ki ga je ukinil, ne da bi kdorkoli protestiral. Kaj šele, da bi izzval revolucijo ali pokopal svojo lastno kariero. Kdo bi lahko bil ta bog nad Slovenci?
A najprej na začetek. Ko sta minili prvi dve leti obnove po vojni, je prišel čas za nove praznike. Božič so še slavili, je pa prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon, s katerim je izpostavil dan ustanovitve OF kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni.
“Pomeni začetek oboroženega odpora slovenskega ljudstva v boju zoper okupatorja in začetek organiziranja slovenske državnosti.”
Prvo praznovanje OF leta 1945 je zasenčilo vse dogodke doma in po svetu
Tudi prvo praznovanje je bilo epohalno. Ni se končalo pri recitacijah, šolskih proslavah, bakladah po mestih, telovadnih akademijah in slavnostnih govorih. V Unionski dvorani v Ljubljani je bil sklican II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije, na katerem so sodelovali vsi, ki so v povojni Sloveniji kaj šteli. A to ni bil praznik, ki ga praznuješ danes, jutri pa že pozabiš nanj. Trajal je namreč in danes in jutri. Še več, zaradi njega se je ustavil čas.
Zadošča, da odpremo tedaj osrednji časopis Ljudsko pravico z datumom 28. april 1948. V nobeni državi na svetu se prejšnji dan ni zgodilo nič omembe vrednega, nihče izmed kraljev ali predsednikov svetovnih držav ni nikamor odpotoval niti se z nikomer srečal, na ta dan so počivale celo nesreče, ujme in poplave, ustavile so se vojne, športne tekme, delovne zmage, celo sovražni klerofašisti in emigracija so na ta dan počivali. Na prvih treh straneh časnika je bil objavljen govor, ki ga je imel na kongresu tovariš Miha Marinko.
Prvo praznovanje OF je bil dan, ki mu ni para v zgodovini. Bilo je tako, kot če bi danes Delo na prvih treh straneh natisnilo praznični govor predsednika državnega zbora!?
Kljub vsemu so namesto dneva OF povzdignili dan vstaje 22. julij
Leta 1951 je zasedala ljudska skupščina LR Slovenije na običajni seji in na njej sprejela zakon, s katerim je postavila 22. julij za slovenski državni praznik.
“22. julija 1941 so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije proti fašističnemu okupatorju, ki pomenijo začetek vseljudske revolucije in množične oborožene borbe za osvoboditev slovenskega naroda.”
Spomin na upor se je tako podvojil, poleg idejnega je odtlej prazničen tudi eksekutivni dan, ko so iz partizanskih pušk prileteli prvi streli. In 22. julij je postal dan vstaje. Nič posebnega, nič vratolomnega, samo kakšen pikolovec bi se začudil, da po dnevu aprilske vstaje sedaj praznujemo še julijsko ...
Članek Kdo si drzne ukiniti dan OF kot državni praznik? je objavil Časnik.