Trinajstega marca letos se je v ljubljanskem Trnovem pojavil protivladni grafit: »365 dni sramote«. Od tedaj je preteklo še nadaljnjih pet tednov, v katerih avtor grafita števila dni ni posodabljal, ali iz površnosti ali iz obupa. Za kakšno sramoto naj bi pravzaprav šlo? Morda za štiristo dni sramotnega vladanja z nadčloveškim naporom v dobrobit državljanov in domovine? Ali pa gre za sramotno štiristo dni trajajoče neuspešno naskakovanje opozicije na oblast z najrazličnejšimi sredstvi, med katerimi manjka le dvoje: pronicljive in uresničljive ideje za razvoj Slovenije ter politiki, vredni zaupanja?

Vlada je žrtev kulturnega marksizma

Podivjanim kritikom vlade in predvsem njenega predsednika je treba priznati, da so v svojih peklenskih načrtih neverjetno iznajdljivi. Zrežirajo vsaj po eno veliko svinjarijo na teden, ki jo pošljejo v eno do številnih evropskih pralnic laži. Tam slovenska laž postane evropska resnica za domačo rabo. Sleherni dan in uro rojevajo drobne laži in podtikanja ter spodbujajo nezadovoljstvo in nerganje prebivalstva v svojih devetdesetih odstotkih javnih občil.

Dokazujejo, da so skrbni varuhi dediščine komunistične revolucije. »Laž je nesmrtna duša komunizma,« je izrekel poljski filozof, pisatelj in zgodovinar Leszek Kołakowski (1927–2009). To drži kot pribito še danes, pravzaprav vsak dan bolj.

Je Papež Frančišek, ki je sicer zelo velikodušen pri sprejemanju najrazličnejših oseb v avdienco, tudi nasedel neznosnim pritiskom in lažem, ki jih je deležen Janša, ki še ni prejel vabila za obisk v Vatikanu. Se je papež preobjedel potice, ki je nepogrešljiva prtljaga slehernika na poti v Rim ...

Prispevek 365 dni sramote objavil Časnik.