Kanadski duhovnik je bil na dopustu. Stopal je ob obali in molil rožni venec. Nato se je odločil za kopanje. Morje je bilo mirno, med plavanjem je prišla plima in valovi so ga ponesli v globine morja. Nameraval se je vrniti na obalo, a je videl, da se premika le še bolj na odprto morje. Bil je miren, ker je nekako čutil, da ga bo nekdo rešil. Kot da bi slišal glas:
»Ne boj se!«
Po boju z valovi se je v nekem trenutku znašel pod vodo v popolni temi. Spoznal je, da umira. Razmišljal je:
»Smrt je prišla in zdaj bom prišel pred Boga.«
Rekel je:
»Bog, prihajam k tebi! Bodi milosten, sprejmi mojo dušo!«
Ugledal je luč Božje navzočnosti. In slišal glas:
»Ne skrbi za telo. Ne potrebuješ ga.«
Videl je tudi dva žarka svetlobe in vedel je, da sta bila tista žarka dva angela, čeprav nista bila v človeški podobi. Ta dva angela sta nekam odpeljala njegovo truplo.
Njegova duša je bila navdušena ob vsem, kar je doživela. Čeprav brez telesa, se je popolnoma zavedal sebe in videl sebe v celoti. Obdan je bil s čudovito svetlobo, ki je bila Božja Ljubezen. Ni je mogoče opisati s človeškimi besedami, ker na zemlji ni mogoče doživeti takšne izkušnje ...
Prispevek Pričevanje kanadskega misijonarja o izkušnji ob klinični smrti je objavil Časnik.
Komentarji (1)
Apr 11, 2021
0
z molitvijo, trpljenjem, ljubeznijo ali kakorkoli drugače. Ob smrti nam bodo prišli naproti in za večno ostali z nami. Tudi oni molijo za nas. In ne prenehajo, ker so zelo hvaležni, če smo jim nesebično pomagali.