Komunisti so si zakonitost po svoje tolmačil in si jo sproti, glede na potrebe svoje ideologije, tudi izmišljali – prilagajali so zakone, ki pa so bili večkrat v nasprotju s pravno prakso v svetu. Primeri takšne prilagoditve lastnim potrebam je že predvojna pretvorba PIV v OF in pretvorba nesklepčnega Avnoja v Jajcu l. 1943 v povojno zakonitost sklepov s tega zasedanja.

Na predhodnem – prvem zasedanju Avnoja v Bihaču leta 1942 pa so komunisti bili poučeni, da morajo pravi komunisti živeti v revščini.

Tudi obljubo, dano na medvojnem srečanju Tito-Churchill v Neaplju dne 12. avgusta 1944, ko sta se dogovorila, da po vojni v Jugoslaviji ne bomo imeli komunizma, in je za to obljubo partizanska vojska takoj dobila pomoč v hrani, uniformah, orožju …, je Tito čez dober mesec v Moskvi pri Stalinu dne 21. septembra 1944 že prelomil in pristal, da bomo po vojni imeli komunizem. Tudi na dokumentu v muzeju – arhivu Livadnija v Jalti – konferenca treh zmagovalcev 11. februarja 1944 – se da prebrati, da so na osnovi viškega dogovora Tito-Šubašić sprejeli dokument o vplivu pol : pol, da bo torej naš povojni parlament v Beogradu sestavljen iz 38 kraljevih poslancev in 38 komunističnih poslancev ...

Prispevek Vprašljivost legitimnosti … je objavil Časnik.