V srčiki Izjave SAZU o slovenski spravi je zapisano, da je bil odpor proti revolucionarnemu terorju upravičen in da je bila pri tem oborožena kolaboracija z okupatorjem neupravičena. Zdi se, da je nepotrebnem, premišljeno ali nepremišljeno, je zapisano »oborožena kolaboracija z okupatorjem«. S to besedno zvezo je po vsej verjetnosti mišljena medvojna dejavnost vaških straž in domobranstva. Pri tem ne smemo spregledati neoborožene kolaboracije obeh na smrt sprtih strani, kar želimo predstaviti s tem prispevkom.

Partizani italijanskim okupatorjem »Ciao, arrivedercci«, z njihovimi topovi pa napadli Turjak

Italijansko topništvo, ki je revolucionarni strani padlo v naročje kot zrela hruška, je bilo kos metrskim zidovom gradu Turjak.

Nedvoumno je bila odločitev o umiku vaških straž in združevanju njihove moči v turjaškem gradu velika strateška in taktična napaka. Še kako smiselno je razpravljati, ali bi do temeljitega poboja vaških stražarjev prišlo brez kolaboracije partizanov z Italijani. Ob kapitulaciji Italije so namreč partizani omogočili povsem neoviran umik italijanskih vojakov in častnikov. Kapitulacija brez enega samega ujetnika, kaj šele strela! Po vseh grozodejstvih, ki jih je storil italijanski okupator (zelo pogosto zaradi izzivanja s strani partizanov), je bilo tedaj slišati samo: »Ciao, arrivedercci.«

Prispevek Oborožena kolaboracija z okupatorjem v izjavi SAZU je objavil Časnik.