Viktor Meier, novinar, publicist in zgodovinar švicarskega rodu, dolgoletni dunajski dopisnik Neue Zuricher Zeitung in kasneje Franfurter Allgemeine Zeitung, je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja na nemškem govornem območju nepresežen pojem vrhunskega žurnalističnega pokrivanja območja nekdanje Jugoslavije in po njenem neslavnem propadu njenih naslednic.

Zasluženo je bil v 90. letih deležen državnega odlikovanja Republike Slovenije za življenjsko delo. Iz njegovih biografskih podatkov sledi, da ga je v to okolje v mladostni radovednosti vlekla nekoliko naivna naklonjenost eksperimentu, ki se je na zunaj ločil od tedanjega sovjetskega stalinističnega modela. Z leti izkušenj, rasti v znanju in modrosti je bil seveda Meier ob koncu 80. let jasno na strani izhoda iz totalitarne jugoparadigme, preloma v demokracijo in samoodločbo narodov.

Viktor Meier se ne bi strinjal z lažnivimi in žaljivimi članki o nikomer, sploh pa ne o Sloveniji

Viktor Meier zanesljivo ne bi nikoli pristavil svojega podpisa pod žaljivke, sramotenje, enostranske konstrukte in klevete, ki so bili o Sloveniji v zadnjih tednih kampanjsko plasirani v kar nekaj ne neuglednih, predvsem zahodnoevropskih medijev, in to predvsem prek njihovih bruseljskih dopisnikov. Na nemškem govornem območju so bili to zlasti Deutsche Welle in Die Welt, v Avstriji Die Presse in Kleine Zeitung, zadnja dva v lastništvu Styrie, kjer ima znaten delež graška nadškofija. Posebej prvi trije našteti so vedno videni kot kredibilni mediji, slej ko prej nekoliko konservativni ali meščansko-liberalni, nikakor levi, prej protikomunistični. Kaj si naj tedaj mislimo, ko v Die Presse zagledamo članek njenega bruseljskega dopisnika Oliverja Grimma Der slowenische Patient, ki je že v naslovu tako domišljavo, kar pobalinsko nesramen in v vsebini tako enostranski in tendenciozen, kot da bi ga sestavil kak Blaž Zgaga, sicer dobitnik novinarskega priznanja medija Deutsche Welle.

Blaž Zgaga je dobil novinarsko priznanje za pogum, ogroženo pa je bilo življenje Mira Petka 

Priznanja za kaj? Za pisanje? Katero neki pa? Priznanje za pogum in vztrajanje, ker naj bi bil v Sloveniji hudo ogrožen in preganjan, s strani desnice seveda. Ogrožen on, Blaž Zgaga, ali nemara Miro Petek, ki so ga po seriji raziskovalnih člankov o koruptivnih poslih levih koroških tajkunov dejansko skoraj umorili, evidentne zelo verjetne storilce pa v čudnem sodnem procesu oprostili, potem ko so nekateri osumljencem priskrbeli več kot sumljive alibije, kasneje pa so napredovali znotraj leve politične scene? Kje je nagrada Deutsche Welle za novinarski pogum Miru Petku, ki bi si jo res zaslužil?! Kaj sploh Deutsche Welle ali katerikoli zahodnoevropski demokratični medij ve o njegovem primeru, kjer bi pa dejansko upravičeno pričakovali internacionalizacijo in solidarno stanovsko mednarodno angažiranje?! Nič, seveda. Niti resne, iskrene slovenske solidarnosti ni bilo s prevladujoče napredne stanovske strani. 

Kje so kakršnikoli dokazi v blago rečeno napihnjenih, pretežno pa zlaganih obtožbah o vsem hudem, ki naj bi ga aktualna iliberalna oblast počela slovenskemu novinarstvu? Kje so kakšni dokazi za pritiske, cenzuro, šikaniranje, odpuščanje zaposlenih s strani te vlade? Je dokaz to, da osemdeset in več odstotkov slovenskih medijev neutrudno tolče po Janševi vladi iz vseh kanonov, s tem da so začeli še v času, preden je sploh bila izvoljena; ne prenehajo niti za dan, medtem ko so bili prejšnji Šarčevi vladi uslužni in na voljo, kot je to le mogoče biti?

Kdo in s katere strani je bil v zadnjem letu od novinarskih ekip v resnici fizično napaden?

Napaden je bil v nelegalnih levičarskih demonstracijah proti vladi in proti ukrepom, ki naj zamejijo smrtonosno epidemijo, snemalec desne NovaTV in fotoreporter, ki je končal z zlomljeno čeljustjo na urgenci. Njegova napaka naj bi bila po besedah kolovodje demonstracij to, da ni imel označbe javne RTV-hiše, saj bi ga v tem primeru levi huligani sprejeli s simpatijo in ga ne bi fizično ogrožali. Bi rekli: neverjetno, a resnično. Nasilje s katere strani na slovenske novinarje in katere novinarje, torej?

Urednika na nacionalni TV sta bila odstavljena, ker sta hotela priti resnici do dna

Naj povedo ti poceni sramotilci ime novinarja ali novinarke, vsaj eno, ki naj bi se mu/ji skrivil en las na glavi po volji ali nareku aktualne vlade ali po volji tistih redkih urednikov, ki so politiki te vlade prej naklonjeni kot ne! Eno samo ime. Meni ni znano. Pač pa so pod levimi vladami, konkretno Boruta Pahorja in Miroslava Cerarja, tudi s političnimi pritiski iz vladnih krogov oz. premiera Cerarja samega v nacionalni RTV hiši degradirali dva urednika:

Igorja Pirkoviča in Jadranko Rebernik in na koncu v isti obsežni kampanji zamenjali direktorico Ljerko Bizilj. Torej pritiski iz levih vlad, ne redkih desnih.

Menda nam spomin še seže do teh primerov. Šlo je za primer protizakonite prepovedi koncerta priljubljenega hrvaškega kantavtorja Thompsona, ki ga je izvedla vodja upravne enote Maribor Klampferjeva, bila za to nagrajena z ministrskim položajem v Cerarjevi vladi, nacionalna TV pa je predstavila povsem korekten pogovor urednika Pirkoviča s kantavtorjem, ki je hitro pokazal, da gre za zlagano podobo pri slikanju tega kantavtorja kot strašnega bavbava; da je dejansko priljuden religiozen družinski človek in avtor in da njegovo domoljubje izhaja predvsem iz nesporne udeležbe v domovinski obrambni vojni, nikakor pa ne iz simpatije do ustaštva. A slovenska levica očitno potrebuje in si večno izmišlja domnevno upravičenost lastnega antifašizma, ki ima še naprej značaj osrednje ideološke dogme, religioznega nadomestka, ki jih politično osmišlja, čeprav je še tako napihnjen, arhaičen in neadekvaten izzivom sedanjosti.

Dejstva dokazujejo, da je resnica o medijih v Sloveniji obratna od tega, kar dajejo v javnost

V času leve Pahorjeve vlade je bil na čelo STA spromoviran njihov vedno očitni simpatizer Bojan Veselinović, na spletu zabeležen tudi kot nekdanji sodelavec Udbe (zgodaj naj bi začel, saj je letnik 1965), ki je direktor STA spornih ravnanj z nesramno visoko plačo še danes. Sledilo je po pričevanjih težko osebno in politično šikaniranje odgovornega urednika STA Boruta Meška, ki ga je kot onkološkega pacienta Veselinović vrgel iz službe prav v času, ko se je njegova maligna bolezen vrnila in je bil tik pred smrtjo. Najbrž ni treba dodajati, da Borut Meško ni bil njihov, ni bil levi.

Kje je torej resnica, kaj govorijo dejstva, kaj konkretni osebni primeri? Da je resnica bolj ali manj obratna od predstavljenega, vsebina obratna od vsiljene podobe, ponavljane do onemoglosti, da bi levičarska progresivistična laž lahko postala edino veljaven pogled. Da je tatinstvo iskati prav v krogih tistih, ki patetično kričijo: »Primite tatu!« in jim je vsaj v tem treba priznati spretnost, če ne mojstrstvo, ko jim uspe po kdo ve kakšnih vse političnih in lobističnih, prijateljskih in nepotskih (npr. mož Tanje Fajon dela pri Deutsche Welle, kjer pa, stavim, ne vedo, kakšno krvavo rdečo opravo zna na sebe postaviti predsednica SD, čim se iz Bruslja vrne čez Karavanke) kanalih v tuja, pretežno bruseljska novinarska in evroparlamentarna usta položiti svoje žaljivke, sramotenje, klevete, konstrukte v skoraj dobesednem kopiranju, ne da bi jih resno preverili, slišali drugo plat zvona, jih uravnotežili, razumno ovrednotili.

Zaradi vojne medijev in opozicije vladi smo jo v drugem valu pandemije odnesli slabše, kot bi jo lahko

Če parafraziramo velikega Churchilla, vehementni so, dokler gre za njihovo svobodo izražanja o čemerkoli, na kakršenkoli način, a nato osuplo zgroženi, če in ko si nekdo vzame pravico, da jim svobodno odgovori, nasprotuje, se brani obtožb. Z vsemi orožji, celo z elementi specialne propagandne vojne, ki gre povsem mimo profesionalne in človeške etike, že vsaj od Depale vasi 1994 v dominantnih medijih tolčejo po Janezu Janši, najmočnejši politični figuri, ki je nimajo pod kontrolo, aktualno vlado pa so sesuvali, še preden se je sploh začela formirati; spodbujali in podpirali so od začetka zaradi epidemije upravičeno prepovedane javne shode sovraštva in nasilja in največjo realno globalno krizo in grožnjo zdravju, življenju in gospodarstvu po drugi svetovni vojni, to je spopadu s covidom-19 povsem podredili volji, da pomagajo vreči desnosredinsko vlado in vrniti na oblast leve.

V pomanjkanju profesionalne odgovornosti in temeljne solidarnosti do sočloveka in skupnosti so konstantno podirali napore, da bi država in državljani šli skozi drugi val epidemije uspešno, s smiselno disciplino, z zaupanjem v stroko in institucije, z zavedanjem smiselnosti, da v taki situaciji vsi veslamo v isto smer in se vsi držimo ukrepov in strokovnih nasvetov. Tudi zaradi nespametnega protivladnega boja opozicije in večine medijev, in to tistih, ki se nagibajo v levo, nam v drugem valu epidemije v Sloveniji ni uspevalo dovolj dobro ohranjati zdravje in življenje, stroški intervencij in s tem zadolževanje so še višji, restriktivni ukrepi, ki ljudi omejujejo, pa ostrejši in dolgotrajnejši, kot bi bili, če bi bili ljudje disciplinirani vsaj približno tako, kot vidimo pri nekaterih azijskih nacijah, ki skozi epidemijo vozijo mnogo laže od večine zahodnega sveta.

Drugače misleči pri nas naj bodo tiho, le delajo naj in plačujejo davke, vladali bodo že levi

Ni prvič v zadnjih sto letih, leta 1945 je bila slovenska zemlja prepojena s krvjo stotisočev, umorjenih brez sodbe, da se pri velikem delu slovenske levice kaže, da jim človeško življenje ni pretirano sveto ali vsaj ne prva prioriteta. In da jim je komaj kaj, če sploh, svetejše od njihove aboniranosti na oblast, na dostop do moči in proračunskih pipic. Morda jim zavest o poklicanosti, da so na oblasti prav oni in nihče drug od 1945 pa ad infinitum, prehaja v gene, vsekakor pa v podzavest. Drugi, predvsem desni pa naj bodo tiho, govorili, razpravljali in usmerjali bodo posvečeni v progresivnosti.

Poleg tega, da so tiho, lahko desni delajo in plačujejo davke in ostanejo hvaležni, če se jim, ako so pridni in ubogljivi, ne streže po življenju.

Ampak to ni zdrava in normalna vizija niti za narod kot celoto koristna, trajala bo predvsem, če se ji bodo tisti, ki niso del posvečenega levega kroga, slepo ubogljivo podrejali.

Stanje slovenske medijske scene tudi trideset let po padcu komunizma očitno ni normalno, zdravo in plodno v širini in globini. Ne poznam zahodne države, kjer bi osrednji mediji tako različno obravnavali leve in desne vlade, leve progresivistične in desne z bolj konservativnimi in tradicionalnimi pogledi. Zelo enostransko levi so slovenski osrednji mediji, pred pričakovano zdravo žurnalistično distanco in pogledom na predmet opazovanja z obeh ali več plati jasno prevladuje progresivistično aktivističen pristop, kot bi ga pričakovali od sistema, kjer je marksizem sistemska ideologija, ne pa od demokracije zahodnega tipa. Morda kovnica slovenskega novinarstva še vedno deluje po zamisli ustanovitelja Staneta Dolanca, ampak to ni sprejemljivo. Tako kot posebej zadnja leta deluje tudi nacionalna RTV-hiša, preprosto ni sprejemljivo. Ni dostojno do ljudi, do njihovih plačnikov, ki smo si med seboj različni in ne želimo, celo ne dopuščamo politične prevzgoje in pranja možganov po enoumnih levičarskih vzorcih.

Na avstrijski televiziji se vodstvo normalno menja, Italijani imajo pluralnost utrjeno z usklajeno delitvijo programov

Poglejmo samo do sosedov, recimo do avstrijske zelo kvalitetne ÖRF. Pri njih je samoumevna ne le pluralna politična debata v oddajah, ampak tudi menjavanje na čelu hiše in na uredniških mestih med nekoliko levo in nekoliko desno usmerjenimi osebnostmi in vedno celota ostaja v dobršni meri kredibilno nepristranska, pluralna, spoštljiva, strpna. Odličen javni servis, ki mu avstrijska politična levica pač ne more vzklikati kot v Sloveniji: »Ne damo je, ker je naša!« Halo, RTV Slovenija, res ne razumete, da je to znamenje, da je pri vas nekaj hudo narobe?!

Pri italijanski javni RAI pa je bil že pred davnimi desetletji uveljavljen džentelmenski dogovor politične pluralnosti, kjer se je vedno vedelo, da je RAI 1 nekoliko konservativen in nagiba h krščanski demokraciji, da je RAI 2 bolj laično sredinski in bliže socialistom in da bolj regionalni RAI 3 dajejo besedo levičarskim pogledom, tudi tistim blizu komunistični stranki. Ali res Slovenci nismo zreli in vredni kakšnega podobnega dogovora, kjer bomo zadovoljni vsi in bo končno javna RTV servis vseh s humanimi vrednotami skladnih barv in prepričanj? So to le sanje, ki se sesujejo ob prvem trku realnih razmerij moči države, ki je prejšnji sistem zamenjala predvsem formalno, v človeška ozadja in mreže in vrednote pa se demokratični preboj ni organsko dovolj usedel?

Nemci so po združitvi izvedli lustracijo, leva stranka nima realne možnosti za soudeležbo pri vladanju

Kakorkoli, danes, kot omenjeno v začetku zapisa, svoje začudenje in nelagodnost s slovenske medijske stvarnosti počasi širimo tudi na zahodne medije, ko povzemajo sprevrženo podobo slovenske politične stvarnosti, spretno kampanjsko plasirane iz Slovenije, brez kritičnega preverjanja in razumnega poštenega ovrednotenja. Podobno kot mediji tudi znaten del politike. Poglejmo Nemčijo po združitvi, kako je z lustracijo trajno iz politike odstranila vse dokazane sodelavce Stasija in visoke funkcionarje Honeckerjevega režima, kako je iz sistema spodila praktično celotno tamkajšnjo sodniško strukturo. Nisem slišal debat, ki bi v Nemčiji izražale dvom o tem rezu s komunizmom in njegovimi strukturami.

Do danes stranka Die Linke, ki vleče vsaj delno kontinuiteto s tedanjo partijo, v 30 letih ni dobila niti enega vabila za pristop k vladni koaliciji. Globoko zamrznjena opozicija.

A kako da isti Nemci s svojimi konservativnimi predstavniki v CDU in CSU vred kot da nočejo razumeti in so v tem povsem nekonsistentni, da sta komunizem in soočenje z njegovo dediščino in vplivnimi mrežami lahko problem tudi na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji?

Je amnezija res tolikšna, da bi pri sosedih na vzhodu ali jugu razumeli kot nesprejemljivo soočanje s totalitarno dediščino, ki bi nosilo le delček ostrine, s kakršno so pred desetletji radikalno izvedli svojo lustracijo?

Danes v nekaterih evropskih medijih, drugače kot nekoč Viktor Meier, slepo verjamejo propagandi slovenskih levih kolegov
Kot da v zahodni Evropi slabita zgodovinski spomin in demokratična zavest, ki je evropsko skupnost po debaklu svetovne vojne katarzično povezovala v privrženosti miru in blaginji, klasični zahodni delovni in družinski morali in jo varovala pred totalitarnimi grožnjami z leve in desne. Kot da se pozablja, česa vsega je radikalna levica zmožna in kako previden je treba biti, preden človek verjame njenim besedam. Ali celo slepo verjame. Zgrožen sem bil, ko sem ugledal, kako slepo lahko konstruktom in nebulozam, zavitim v pobalinsko nesramnost, voljno nasede bruseljski dopisnik časnika s tradicijo in ugledom, kot je Die Presse.

Tega, kar so podpisali Oliver Grimm in nekateri njegovi kolegi v zadnjih tednih, Viktor Meier, resničen poznavalec, nikoli ne bi podpisal.

Po mojem niti z revolverjem na sencih ne. Ker je bil gospod in žurnalist, kar bi lahko napisal tudi z veliko začetnico, kakršnih, se bojim, na novinarskih šolah ne delajo več in se tudi sami od sebe v svoji narcisoidnosti težko naredijo skozi izkušnje.

Osebno sem se čutil nagovorjenega, da po prebranem članku Der slowenische Patient časniku Die Presse napišem odgovor – kot ugovor in protest. Tudi pričujoči članek je v osnovi spodbujen po razmisleku ob tej provokaciji. Ne glede na kakšen morebiten učinek ali njegovo umanjkanje, čutim, da je to še najmanj, kar sem lahko storil za mirnost lastne vesti.

Igor Ferluga