Pretresljivo pričevanje Janeza in Jožefe Javornik iz Grosuplja (TUKAJ) nam ponuja vpogled v medvojno in povojno dogajanje v okolici gradu Boštanj, kjer je bil Janezov oče sprva uslužbenec. Njegova mama Jožefa pa je doma iz Stranske vasi pri Ivančni Gorici, njen oče, ki je bil dolga leta v ruskem ujetništvu v Sibiriji je kmalu umrl. Janezov oče se je navduševal za komunizem, češ da prinaša svobodo in blagostanje, a je bil po vojni razočaran in je tistim, ki so ga zapeljali, očital, da so mu lagali.
Kaj Franta, ki je bil takrat partizan v bližnji okolici, ve o umoru družine Jakopin
Po okupaciji aprila 1941 je zavladalo zatišje, italijanski vojaki do ljudi niso bili nasilni. Vse se je spremenilo po pojavi partizanov, ki so pričeli z okrutnimi umori domačinov. Njihove prve tarče so bili primorski emigranti, ki so bivali v okolici. Tako so umorili Debernardija, Janez pa ima še živo v spominu, ko so aprila 1942 pomorili celotno Jakopinovo družino: očeta, mamo in štiri otroke. Najmlajši Štefan je imel komaj 6 let. Sam je videl, kako je kri iz hiše tekla na cesto, kar ga je zaznamovalo za celo življenje.
Takrat je bila v okolici Grosuplja v dveh skupinah le peščica partizanov. Med njimi je bil tudi domačin Franc Sever – Franta, ki ga Janez v pričevanju sprašuje, kaj ve o tem pomoru? Ali je bil zraven, oz. če ni bil, kako je lahko bil v taki druščini, ki je to počela? Ubitih je bilo še več ljudi, med njimi mlado dekle, streljali pa so tudi na boštanjskega barona, ki je potem zapustil grad in se umaknil v Avstrijo.
Ob spopadu z Nemci na Ilovi gori so se partizani brezglavo razbežali
V gradu so si uredili postojanko vaški stražarji – legisti, ki so potem razbili eno od partizanskih skupin v okolici. Janezova družina je bila zaradi očetovega prepričanja tarča italijanskega preganjanja, očeta so zaprli na Rab, kjer je komaj preživel, preostala družina pa je bila internirana v Treviso. Ob razpadu Italije so partizani napadli boštanjsko postojanko in požgali grad. Janezov starejši brat France je šel v partizane, tam ga je najbolj zaznamovalo, ko je moral peljati na streljanje tri sošolce, ker jih je partizansko vodstvo obtožilo, da so dezertirali. Ob spopadu z Nemci na Ilovi gori je brat pribežal domov rekoč, da je vodstvo povsem razpadlo in da so se vsi brezglavo razbežali. Odšel je k domobrancem in je bil povojni ubit nekje v Tržiču.
Janez se spomni, kako so po vojni na morišče v Kočevski rog vozili vlaki, od 10 do 15 vagonov, polni domobranskih ujetnikov. Domači terenci so zakrivili tudi pomor skupine mladoletnih domobranskih ujetnikov, ki so bili izpuščeni domov. Jožefa se za čas med vojno spomni, da so se bali partizanov, ki so k njim hodili pogosto in zahtevali hrano. Po vojni pa je sledila obvezna oddaja.
Poti Janeza in Jožefe so se kasneje prekrižale, poročila sta se, oblikovala družino in si s pridnim delom omogočila dostojno življenje. Sedaj v zrelih letih pogosteje razmišljate o travmatični preteklosti, ki je zaznamovala njune kraje in družine.
Ob koncu pričevanja se pričevalca sprehodita po dvorišču boštanjskega gradu, ki je žalostna ruševina in opomin na težke čase. Janez pa pokaže hišo, na mestu, kjer je bila pomorjena Jakopinova družina. Sprašuje, kaj o tem ve častni meščan Ljubljane Franc Sever Franta, ki je bil takrat partizan v bližnji okolici.
