Osebno dvomim, da ima župan kakšna posebno globoka znanja ali trdna prepričanja o dogajanju v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Je pa dobro ocenil, kje je v Sloveniji resnična oblast. In se ji poklonil. Da bi lahko delal po svoje, si kupuje odpustke. Županov najboljši prodajni artikel so rdeče zvezde. Ker so kupci zanje pripravljeni plačati vsako ceno.

Pred tedni je bil velik halo, da družinskim podjetjem Jankovićev odpustili 30 mio dolga. Ne vem, če jim je kaj drugega preostalo. Če ta denar slučajno kje je, je dobro skrit. Problem je drugje: da je namreč sploh lahko naredil tak dolg. Bralcu tega besedila nihče ne bo dovolil, da bi naredil 30 mio dolga. Kar poskusite v banki. Morda boste dobili 50.000, če bo še vsa žlahta pomagala z garancijami. Njemu pa so. Ker se je smejal med rdečimi zvezdami. Quid pro quo. Tit for tat. Roka roka umije.

Manjši problem je, da on to počne. Na nek način mora človek občudovati sposobnost, da je tranzicijsko Slovenijo tako dobro naštudiral in si jo spravil v žep. Problem je, da za njegove rdeče zvezde obstaja trg, da obstaja povpraševanje. Tri četrt stoletja po vojni in revoluciji. To povpraševanje, ta potreba po stalnem lakiranju zgodovine izkrivlja pravno državo, gospodarski trg, politični trg … vse. Janković ni edini igralec na tem trgu, je pa najspretnejši.

Ena od žrtev te trgovine je tudi partizanski boj. Partizanski boj namreč take trgovine z odpustki ne potrebuje. Revoluciji pa nobena trgovina ne more pomagati.

Celoten članek Najboljše stranke najboljšega soseda lahko preberete na spletnem portalu Časnik.