Mavrična parada. Parada ponosa. Kakšnega ponosa? Ko paradirajo predstavniki različnih spolnih praks, jih lahko označimo kot eksibicionste. Eksibicionisti so manjaki. Se pravi so duševni bolniki. Ni pa jasno, zakaj družba popularizira manjaštvo? Zakaj družba manjaštvo ceni in naravnost obožuje? Javna TV, se pravi RTV Slovenija, je temu manjaštvu namenila nadpovprečno pozornost, tako rekoč vabila in zahtevala, da se čim več ljudi udeleži fstivala in končno vrhunca, to je parade, ki je bila najavljana kot spektakel, kot vrhunski dogodek. Strinjam se, da so homoseksulci reveži. So napaka narave in zato so zakompleksirani. Zavestno, ali podzavestno vedo, da so drugačni, da se je z njimi narava poigrala in da jim nekaj manjka. To pa skušajo kompenzirati z javnim razkazovanjem z eksibicionizmom, ki pa ga ne moremo drugače opredeliti kot z manjaštvom. Tukaj pa trčimo na to, kaj je prav in kaj ni. Prav gotovo vzpodbujenje manjaštva ni nekaj, kar bi morala družba podpirati, še manj popuarizirati, da tudi tisti, ki manjaki niso, naj manjaki postanejo. Začne se pojavljati vtis, češ, vedno več ko bo manjakov, ko bo pristašev takšne nenormalnisti, manjši bodo kompleksi teh manjakov in manj bo potrebe po eksibicionzmu. Manjaštvo teh spolnih posebnežev se vse bolj širi in nič ne kaže, da bi sla po ekibicionizmu plahnela. Nasprotno vse bolj se širi. Zavedati se moramo, da vsi ti spolni posebneži trpijo, parade so sicer nek ventil, ki jih pa ne pomirja in jmi ne lajša gorje v katero jih je pahnila narava. Zato ni razumno vzposbujati sekualno posebnost in povečevati število frustrirancev, ki jim eksibicionizem mavričnih parad ne koristi, v bstvuš škodi..