Morda pa bo omenjanje Vzhodne Evrope, kar te dni počne Dejan Židan, koristno vsaj za to, da se v Sloveniji bolj zavemo nujnosti jasnejše geopolitične usmeritve, stran tako od Putina (in Kitajske) kot od Balkana. Slovenija pod vodstvom predsednika vlade Janeza Janše je tudi v odlični poziciji, da se ponudi kot most med Madžarsko in Poljsko na eni strani ter zahodno Evropo na drugi; most, ki ga EU nujno potrebuje. The post Dejan Židan, zdaj že bivši predsednik Socialnih demokratov, in njegova Vzhodna Evropa appeared first on Časnik.

Širjenje novega koronavirusa covid-19 se je ustavilo, v mnogih državah pa so pričeli sproščati omejitve, uvedene v sklopu spopadanja s pandemijo. Nove okoliščine za marsikaterega podjetnika pomenijo srečanje s spremenjenimi potrošniškimi navadami kupcev in s spremenjenimi standardi glede neposrednih stikov med zaposlenimi. Predstavljajmo si podjetje, ki je do sedaj poslovalo z dobičkom ob dobri zasedenosti […] The post Strategije ekonomike sobivanja z virusom covid-19 appeared first on Časnik.

Prva slovenska vlada, ki je obsegala tudi Primorsko in bila hkrati suverena in demokratična, nastala po prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Zato se sprašujemo, zakaj v Ajdovščini ne bi raje slavili dogodkov, ki združujejo, namesto tistega, ki ločuje. The post Je bila petomajska komunistična hunta res prva slovenska vlada appeared first on Časnik.

Janez Mihovec – Zbiljsko jezero Zbiljsko jezero na poletje kliče, da ga obiščemo. Posebej če imamo kakšno plavilo. Čoln se da izposoditi v turističnem središču. Še bolje, pa da imamo kaj svojega: kanu, kajak, sup, raft in še bi se dalo kaj nati. Potem pa na vodo in tu je drug svet. Peljati se da […] The post Narava in pokrajina (foto): Zbiljsko jezero appeared first on Časnik.

Jeza zoži pogled in daje jeznemu lažno upravičenost in tako ta največkrat poškoduje nedolžnega. Tej jezi se v izjemnih razmerah pogosto pridruži še kronična jeza. Ta je globoko nefunkcionalna, ker prikriva strah, nesposobnost in nemoč. Poskusimo ta teden premisliti trenutno stanje v politični in družbeni sferi pri nas ob izteku izjemnih razmer. Pandemija? Doslej smo imeli nekaj sreče in nekaj pameti. Politično stanje? Mediji in protesti. Še preden se prepustimo zgražanju zaradi očitne medijske pristranosti (in priznam, da se je temu težko upreti), predlagam, da postavimo trenutno izražanje nezadovoljstva na ulicah, ki ga spremljamo vsak petek, v širši okvir globalnega nezadovoljstva in nadaljnjih prihajajočih težav. Protestirajo povsod po svetu, ponekod celo neprevidno Protesti zoper ukrepanje vlad se pojavljajo marsikje po svetu, nazadnje v Nemčiji, Srbiji in ZDA. Tam se še posebej zdijo ne le brez upravičene podlage, ampak so naravnost škodljivi: ljudje kljub prepovedi odprejo salon, gredo v trgovino brez maske in širijo neverjetne in fantastične zgodbice o čistilih, zdravilih in zarotah. Toda nekateri od teh pojavov so se nakazovali že nekaj časa. Pospešeni ritem globalne ekonomije je povsod po svetu za seboj potegnil vrsto posledic, ki jih je pandemija samo zaostrila in se zdaj kažejo med drugim v obliki nezadovoljstva, zlasti med mladimi. Prav tako tudi lažne novice in manipuliranje s stisko ljudi niso nastali s pandemijo. Od nezadovoljstva do besnosti Nezadovoljni mladi. Ti so, na to je večkrat opozoril sedanji papež, brez prihodnosti, živijo v čedalje bolj iztrošenem in utrujenem svetu, ki ne gre nikamor, v nobeno »lepšo« prihodnost. Vsi se tega zavedamo, hkrati pa se odvračamo od te neprijetne realnosti z mislijo, da se nam morda vendar uspe spraviti na varno, še preden gredo stvari zares navzdol. Toda mladi ne gledajo na to iztekanje časa enako kot starejši. Zanje je govorjenje o svetu brez plana B nevzdržno, ker nosi v sebi grožnjo in frustracijo, v smislu: »Vsi gremo pač po slapu navzdol, kaj hočemo.« Malo starejši so besni in nemočni, čeprav se tega niti ne zavedajo. Mlajši pa bi kljub pandemiji »vendarle imeli svoj zaključni izlet in svoj šolski ples in svojo zaljubljenost, ker so samo enkrat stari šestnajst in samo enkrat končajo tretji ali peti razred«, kot je čudovito nagovoril otroke in se jim zahvalil norveški minister za šolstvo. Jeza naj začne spreminjati svet na bolje Otrokom pripadajo normalno in varno odraščanje, svetla prihodnost brez apokaliptičnih scenarijev in brez hujskanja in zavajanja s hitrimi in samodestruktivnimi protesti – rešitvami. Z jezo pri mladih ne diskutiramo. Če se je ne bojimo in če le za hip pustimo ob strani premlevanje svojih odraslih strahov, jo lahko celo razumemo in ji pomagamo, da najde pravi izraz in začne spreminjati svet na bolje. To bi recimo moral biti temeljni kriterij za presojo naših šolskih ministrov. Razgledovanje po svetu in razumevanje ter upoštevanje globalnega stanja družbe in mladih generacij ima bistveno večji pomen za trenutno situacijo pri nas, kot se zavedamo. Jasno, da nas moti in skrbi politična polarizacija, ki jo imamo vsak dan pred očmi. Jasno, da nas jezijo nekateri njeni akterji in se zgražamo zaradi medijske enostranskosti. Ampak sprašujem se, ali nam prav ujetost v domačo jezo in konflikte ne daje popačene slike o vzrokih teh konfliktov in rešitvah zanje. Jeza je posledica, ne vzrok. Jeza zoži pogled in poškoduje nedolžnega Jeza zoži pogled in daje jeznemu lažno upravičenost in tako ta največkrat poškoduje nedolžnega. Tej jezi se v izjemnih razmerah pogosto pridruži še kronična jeza. Ta je globoko nefunkcionalna, ker prikriva strah, nesposobnost in nemoč. Ločiti drugo od druge, ne reagirati jezno na kronično jezo, ampak videti širšo sliko, pa bi moral biti kriterij za presojo naših politikov in vlad. Berimo tiste medije, ki ne širijo jeze; domače in tuje. The post Berimo tiste medije, ki ne širijo jeze; domače in tuje. appeared first on Časnik.

Poglavje o izročitvi jugoslovanskih enot in dela beguncev in njihov umor je eno najtemnejših in najbolj okrutnih v času neposredno po koncu vojne na slovenskih tleh. Pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov in drugih beguncev, ki jih tudi niso poučili o njihovih pravicah, ni bilo, kar zmenili so se. Angleški generalštabni brigadir je izdal povelje, feldmaršalovega niso upoštevali.V komunistični Jugoslaviji se je 25. maja, na tako imenovani dan mladosti, praznoval Titov rojstni dan, čeprav se Tito dejansko ni rodil na ta dan. Pred 75 leti, po koncu vojne, 26. maja 1945, je Josip Broz –Tito prišel v Ljubljano in z balkona stavbe ljubljanske univerze napovedal, kaj se bo zgodilo z vrnjenimi vojaki Slovenske narodne vojske, ki so jo sestavljali predvsem domobranci: „Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.“ Spomini, ki se vedno znova vračajo Spomnimo se, kaj se je zgodilo maja in junija leta 1945. Zaradi prodiranja partizanov sta se slovenska narodna vlada, ki je bila ustanovljena na Taboru v Ljubljani 3. maja 1945, in večina Slovenske narodne vojske umaknili v britansko okupacijsko cono na Koroškem. Tam so Britanci domobrance nastanili v taborišču Vetrinj. Niso pa odšli samo domobranci, temveč tudi četniki, domobrani, ustaši. Spremljali so jih številni civilisti. Britanci so vse te jugoslovanske enote predali Titovim četam. Repatriacija se je začela 18. maja, trajala pa je do konca meseca. Začeli so s Hrvati, ki so bili v Krivi Vrbi/Krumpendorf. Vračali so jih od 18. do 23. maja. Prvi transport iz Vetrinja je odšel 24. maja prek Podrožce v Jugoslavijo. Nato so prišli na vrsto trije srbski polki prostovoljskega korpusa pod poveljstvom podpolkovnika Tatalovića, med njimi tudi kakih štirideset domobrancev, nato 27. maja skupina četnikov in šeststo mož Slovenske narodne vojske. Slovenske domobrance in civiliste, ki so jih spremljali, so vračali v Jugoslavijo od 27. do 31. maja – prek Podrožce skozi karavanški predor na Jesenice ali prek Pliberka in Slovenj Gradca v Celje. Pravne podlage ni bilo, kar zmenili so se Britanci niso imele prav nobene pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov in drugih beguncev niti jih niso poučili o njihovih pravicah, ki so jih imeli po ženevski konvenciji. Britanci, ki so leta 1945 zasedli Koroško, so pripadali 5. korpusu 8. britanske armade pod poveljstvom generala Richarda McCreeryja. Poveljnik 5. korpusa pa je bil podpolkovnik Charles Keightley. Načelnik štaba generala Charlesa Keightleyja je bil brigadir Toby Low, poznejši Lord Aldington. Prav njemu je Keightley prepustil vse zadeve, ki so se nanašale na Jugoslovane – in sicer potem, ko je vrhovni štab zavrnil njegovo prošnjo z dne 10. maja 1945, da lahko v skrajnem primeru streljajo na partizane, ker so ti namreč popolnoma ignorirali vsa povelja britanskih oficirjev v britanski zasedbeni coni na Koroškem  […] The post Pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov ni bilo. Kar zmenili so se. appeared first on Časnik.